Večino pisanja se dogaja na naslednji povezavi..

http://dejansavic.blogspot.com/

V okviru bloga Globlje je bolje sem želel širše pisati. Vztrajal sem, dokler sem verjel, da ima to smisel. Zaključujem, da je pisanje zahteva preveč časa in pozornosti, zunanjih obiskovalcev pa skoraj nič. Na zgornji povezavi so zato bolj zapisi, ki jih želim shraniti zase, na razpolago pa jih dajem tudi vam.

Praktična modrost

Nastop na TED konferenci o pomenu praktične modrosti pred slepim sledenjem pravilom.
http://www.ted.com/talks/barry_schwartz_using_our_practical_wisdom.html

Zakaj ne pomagamo ljudem z drugega konca sveta

»Sploh še koga zanima (gane) dogajanje po svetu? In, kako odgovarjate na vprašanje, ki so ga deležni aktivisti dejavni na tujem - zakaj pomagati ljudem nekje daleč stran, ko pa je doma toliko pomoči potrebnih? Hvala za pomoč.« VAL 202, 21.1.2011

*

Odgovora sta verjetno vsaj dva:

Daleč od oči, daleč od srca

Najprej ljudje sočustvujemo s tistimi, ki jih vidimo, slišimo, se z njimi pogovarjamo, oziroma njihovo težko življenje neposredno čutimo. Skratka sočustvujemo in dejavno pomagamo tistim, ki so nam blizu. V takih situacijah se odzovemo z vsemi čuti in razumom, zato čutimo neko solidarnost. Pri nekaterih obstajajo kozmopolitska čustva in solidarnost, zato se odločajo pomagati ljudem od daleč.

Ne humanitarnost, sistemske spremembe

Ljudje na drugem koncu sveta so nam predstavljeni bolj abstraktno. Kot zgodba, stvar domišljije. Za njihove usode kdaj slišimo, vidimo kako fotografijo, posnetek. Po drugi strani tudi vemo, da gre poziv na pomoč milijardam soljudi po svetu, zato naš prispevek ne bi bil bistven. Pri vprašanjih podsaharaske Afrike in drugih podobnih primerih, vemo tudi, da konkretna dejanja nimajo smisla, če po drugi strani nad njimi kot Zahod izvajamo neokolonializem in jih izkoriščamo za naravna bogastva. V mnogih državah sveta so potrebne politične spremembe, ki bodo resnično postavile temelje za izboljšanje stanja. Humanitarizem v Afriki v zadnjih desetletjih ni rešil skoraj ničesar.

Zaradi povezave prvega in drugega aspekta, je pomagati nekomu na drugem koncu sveta zelo težko. Ne nazadnje pa je pred nami vprašanje odgovornosti, kjer se strinjam, da smo za svoje bližnje neposredno odgovorni, medtem ko ljudje z drugega konca sveta sodijo pod odgovornost nekoga drugega.

Kamenjanje podnebja – ali kaj imata skupnega podnebje in Slovenski parlament

Po lanskem napadu parlamenta z granitnimi kockami so bile zadeve jasne. Za poškodovan parlament je sokriv vsak, ki je vrgel kocko. Ne zanima nas ali je njegov kamen razbil šipo, vrata ali spomenik. Tudi ne oprostimo tistim, ki niso vrgli dovolj močno, da bi kamen karkoli zadel. Kdor vrže proti parlamentu, je sokriv za njegovo uničenje.

Podnebje. Slovenija polni ozračje s 5 krat več izpustov na prebivalca, kot jih lahko stabilno podnebje prenese. Na osebo oddamo okoli 10 ton izpustov CO2 na leto, 2 toni na prebivalca pa je trajnostna meja. S tem prispevamo k pospeševanju nevarnih podnebnih sprememb.  Za posledicami destabilizacije svetovnega podnebja, ki je človekovega izvora že zdaj umira na tisoče ljudi, še več pa jih mora zapustiti svoje domove. Tudi v Sloveniji smo priča vedno hujšim poplavam, točam in neurjem. Po napovedih znanstvenikov se bodo taki pojavi še okrepili v primeru, da ne ukrepamo za odločno zmanjševanje izpustov na trajnostno mejo.

Če zadevo skrajno poenostavimo in rečemo, da nadaljnje oddajanje toplogrednih izpustov, pomeni uničevanje varnega podnebja, lahko vidimo podobnost s metanjem kock v parlament. Vsak ki vrže kamen v podnebje, je soodgovoren za uničenje varnega podnebja. Na sebi nosimo tudi odgovornost za posledice destabiliziranega podnebja  kot so človeške žrtve in preseljevanje ljudi. Največjo odgovornost za preprečevanje »nasilja« nad podnebjem ima pa vendarle vlada. Države so namreč tiste, ki morajo ščititi osnovne človekove pravice kot so pravica do zdravega in varnega okolja. Sprejeti morajo zakonodajo, ki zavaruje podnebje in omeji metanje CO2 vanj. Namesto tega slovenska vlada razmišlja, da bi zgradila »top«, ki bo sam v ozračje izstreljeval celotno količino izpustov, ki jih v Sloveniji lahko trajnostno izpustimo v ozračje.

Tako kot je vsak posameznik odgovoren za kamen, ki leti iz njegovih rok, enako moramo prevzeti odgovornost za »kamenjanje« podnebja. Razmislimo, kako svoje izpuste zmanjšati za 80% in kako vlado prepričati, da naj umakne načrt o topu v Šoštanju, ki se pridružuje napadom na podnebje.

Summer road (mobile photo)

Biti moški?

"...moški so v patriarhatu prav tako deprivilegirani kot ženske, le da se to kaže na drugačen način."    Tomaž Flajs

Ne glede na njegovo krivičnost, je bil patriarhat v določenem zgodovinskem obdobju funkcionalen. Moškemu je bilo jasno določeno mesto, vedelo se je kaj se od njega pričakuje in kaj lahko on pričakuje od drugih. Danes se nahajamo v dobi, kjer smo patriarhat dekonstruirali kot krivičen in nelegitimen način organizacije družbe. Skupaj z enakopravnostjo spolov, raste tudi potreba po redefiniranju naših spolnih vlog. "Ženske" in "moške" revije se obnašajo kot da problema ni in še naprej reproducirajo bolj ali manj stereotipne predstave o ženska in moških. Ti stereotipi večinoma koreninijo v patriarhatu, le da so zdaj preoblečeni v drugačno govorico. Moški z Marsa in ženske z Venere. Moški, ki je doživel že kako težjo izkušnjo v življenju, zna povedat, da naša žalost, strah ali druga čustva niso nič lažja, manjša ali manj prisotna kot naj bi to veljalo za ženske.

Ker je o vprašanju sodobnega moškega veliko že povedanega, bom svoje misli tukaj zaokrožil in vas raje napotil na vire, kjer lahko najdete zelo zanimive vsebine za odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni biti moški. Za začetek si morda pogledate intervju s psihoterapevtom Tomažem Flajsem, ki se je specializiral za to področje. Na njegovi spletni strani, si lahko preberete več razmišljanj o vprašanju moškosti.

Idejo, da je moški zaprt v škatlo pravil t.i. man box, ki onemogoča kakovosten in spoštljiv odnos moškega do sebe in drugih, je zelo dobro ponazoril Tony Porter v svojem nastopu na TED konferenci. Prispevek je v angleščini, a poleg angleških lahko uporabite tudi hrvaške ali srbske podnapise.

Res je, da se bom k temi še vrnil, a če še nimate dovolj in vas zanima, kako popularna kultura reciklira škodljive stereotipe o moških kot nasilnežih, bo dokumentarec Tough Guise dobra izbira. Zelo zanimivo razmišljanje z naslovom Moški se ne rodi, moški šele postane pa kar samo kliče po branju.

*Če se vam zdi ta objava zanimiva, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.

Ne Janše z desne, ne novega mesije z leve. Potrebujemo streznitev.

Premlad sem, da bi lahko podal tehtno analizo stanja v Sloveniji, kaj šele, da bi od mene pričakovali rešitve. Vseeno pa čutim nemir ob opazovanja stanja v naši družbi in rad bi ponudil vsaj neko refleksijo, ki naj prispeva k potem naprej.

Napaka z leve

Ko sem bil mlajši, sem kar nekako refleksno simpatiziral s levico in s strankami iz liberalnega pola. Enako refleksno sem se naučil gledati na slovensko desnico kot polje, kjer se združuje slabo, nazadnjaško in neumno. Ugotavljam, da sem bil premalo kritičen in da je treba neusmiljeno hladno pogledati na oba politična pola. Za javne zadeve sem se začel zanimati nekje na začetku Janševega mandata in kar hitro sem spregledal koruptivne, klientelistične, populistične in lažnive poteze vladne politike. Takrat naiven dvajsetletnik sem se pustil ujeti v varljivo zgodbo, da je problem v Janši in da bo vse drugače, ko pridejo razsvetljeni na oblast. Tako sem podprl menjavo oblasti. Aktivneje kot marsikdo. 

Osebna streznitev

Sledilo je osebno dozorevanje, boljši občutek za realnost, hkrati s tem pa grenko spoznanje, ki ga še zdaj ne morem prebaviti. Oboji delujejo na isti način. Oblastniki pod Pahorjevim vodstvom so se izkazali kot bolj sproščeni in bolj svobodomiselni po stilu, glede politike in upravljanja javnih zadev pa sem pri obstoječi vladi opažal iste stvari kot pri Janševi vladi. Podobne afere, zlorabe, pomanjkanje kredibilnosti in splošna odsotnost vsebine.

Simbol obstoječega stanja: TEŠ 6

Najbolj evidenten primer, ki vam lahko pomaga, da se strinjate z mano, je morda zgodba o TEŠ 6. Projekt termoelektrarne, ki je "nihče noče" pa ga kljub temu vsi dopuščajo. Zgodila se bo investicija vredna najmanj 1,3 milijarde (650€ na prebivalca), ki bo postavila objekt, ki naj nahrani lokalne in nacionalne politično gospodarske elite, da bodo imele kaj početi v naslednjih dvajsetih letih. Potem bo treba zaradi onesnaževanja, to je že zdaj jasno, premogovno elektrarno ustaviti, davkoplačevalci pa bomo nosili stroške padle investicije in reševanje socialnega problema. Ponovno poudarjam: tega se zaveda tako vlada kot opozicija in nihče ne protestira.

Kolektivna streznitev

Ne moremo popraviti preteklih napak, če ne razumemo, zakaj gredo stvari narobe. Namen tega razmisleka ni v tem, da vas spravim v slabo voljo ali da vam okrepim občutek brezupa. Zgornje misli sem zapisal zgolj zato, da bi sebe in nas spodbudil k procesu, ki bi mu lahko rekli streznitev. V zelo zanimivem intervjuju, nas k tovrstni streznitvi poziva dr. Urban Vehovar. Intervju govori sam zase in ga ni treba posebej komentirati.

Resnici v oči

Naj zaključim. Danes moramo ugotoviti, da problem za situacijo današnje družbe ni v tej ali oni vladi, kar bi pomenilo, da je rešitev zgolj v volitvah. Ne, potrebno bo opraviti težjo nalogo: zavrniti moramo poenostavitve z leve in desne. Prepoznati bomo morali resnične probleme v naši družbi, se z neprijetno resnico soočiti, neznosno težo situacije začutiti in se šele potem usmeriti k rešitvam. Svojo podporo in morda glas na volitvah bomo smiselno namenili zgolj tistemu, ki nas spoštuje dovolj, da nam pokaže predloge za rešitev nastalih vprašanj in pogum ter odločnost, da se z njimi sooči. Ta ideja mi ni všeč, a morda nam ne bo preostalo drugega, kot da bomo morali tudi pri nas organizirati svoj Tahrir.

*Če se vam zdi ta objava zanimiva, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.