Ne Janše z desne, ne novega mesije z leve. Potrebujemo streznitev.

Premlad sem, da bi lahko podal tehtno analizo stanja v Sloveniji, kaj šele, da bi od mene pričakovali rešitve. Vseeno pa čutim nemir ob opazovanja stanja v naši družbi in rad bi ponudil vsaj neko refleksijo, ki naj prispeva k potem naprej.

Napaka z leve

Ko sem bil mlajši, sem kar nekako refleksno simpatiziral s levico in s strankami iz liberalnega pola. Enako refleksno sem se naučil gledati na slovensko desnico kot polje, kjer se združuje slabo, nazadnjaško in neumno. Ugotavljam, da sem bil premalo kritičen in da je treba neusmiljeno hladno pogledati na oba politična pola. Za javne zadeve sem se začel zanimati nekje na začetku Janševega mandata in kar hitro sem spregledal koruptivne, klientelistične, populistične in lažnive poteze vladne politike. Takrat naiven dvajsetletnik sem se pustil ujeti v varljivo zgodbo, da je problem v Janši in da bo vse drugače, ko pridejo razsvetljeni na oblast. Tako sem podprl menjavo oblasti. Aktivneje kot marsikdo. 

Osebna streznitev

Sledilo je osebno dozorevanje, boljši občutek za realnost, hkrati s tem pa grenko spoznanje, ki ga še zdaj ne morem prebaviti. Oboji delujejo na isti način. Oblastniki pod Pahorjevim vodstvom so se izkazali kot bolj sproščeni in bolj svobodomiselni po stilu, glede politike in upravljanja javnih zadev pa sem pri obstoječi vladi opažal iste stvari kot pri Janševi vladi. Podobne afere, zlorabe, pomanjkanje kredibilnosti in splošna odsotnost vsebine.

Simbol obstoječega stanja: TEŠ 6

Najbolj evidenten primer, ki vam lahko pomaga, da se strinjate z mano, je morda zgodba o TEŠ 6. Projekt termoelektrarne, ki je "nihče noče" pa ga kljub temu vsi dopuščajo. Zgodila se bo investicija vredna najmanj 1,3 milijarde (650€ na prebivalca), ki bo postavila objekt, ki naj nahrani lokalne in nacionalne politično gospodarske elite, da bodo imele kaj početi v naslednjih dvajsetih letih. Potem bo treba zaradi onesnaževanja, to je že zdaj jasno, premogovno elektrarno ustaviti, davkoplačevalci pa bomo nosili stroške padle investicije in reševanje socialnega problema. Ponovno poudarjam: tega se zaveda tako vlada kot opozicija in nihče ne protestira.

Kolektivna streznitev

Ne moremo popraviti preteklih napak, če ne razumemo, zakaj gredo stvari narobe. Namen tega razmisleka ni v tem, da vas spravim v slabo voljo ali da vam okrepim občutek brezupa. Zgornje misli sem zapisal zgolj zato, da bi sebe in nas spodbudil k procesu, ki bi mu lahko rekli streznitev. V zelo zanimivem intervjuju, nas k tovrstni streznitvi poziva dr. Urban Vehovar. Intervju govori sam zase in ga ni treba posebej komentirati.

Resnici v oči

Naj zaključim. Danes moramo ugotoviti, da problem za situacijo današnje družbe ni v tej ali oni vladi, kar bi pomenilo, da je rešitev zgolj v volitvah. Ne, potrebno bo opraviti težjo nalogo: zavrniti moramo poenostavitve z leve in desne. Prepoznati bomo morali resnične probleme v naši družbi, se z neprijetno resnico soočiti, neznosno težo situacije začutiti in se šele potem usmeriti k rešitvam. Svojo podporo in morda glas na volitvah bomo smiselno namenili zgolj tistemu, ki nas spoštuje dovolj, da nam pokaže predloge za rešitev nastalih vprašanj in pogum ter odločnost, da se z njimi sooči. Ta ideja mi ni všeč, a morda nam ne bo preostalo drugega, kot da bomo morali tudi pri nas organizirati svoj Tahrir.

*Če se vam zdi ta objava zanimiva, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.

20 let države. O osamosvojitvi malo drugače.

Te dni spremljamo tone besed in sporočil, ki na tak ali drugačen način obdelujejo 20 letnico samostojne države. Vsak ima tukaj neko bolj ali manj izdelano perspektivo. Na tem mestu ne bi kaj dosti modroval o veličini dosežka osamosvojiteljev ali obratno, obujal razmišljanja o sladki preteklosti v veliki skupni Jugoslaviji. Resnica je namreč ta, da se ne spomnim ne osamosvojitve, ne Jugoslavije. Pred 20. leti mi je bilo le 6 let.

Generacija 80'

Zanje tedne in praktično ob vsakih volitvah nam mediji postrežejo z razpravami o osamosvojiteljih in njihovem trudu za samostojno državo. Peterle kot prvi predsednik vlade in Janša kot en izmed vodilnih osamosvojiteljev vztrajno skrbita, da njunega dela ne pozabimo. Drugi omenjajo Kučana in Drnovška kot pomembna igralca v tistih časih. Kot človeka, ki je takrat komaj vstopal v šolo, me te zgodbe ne zanimajo preveč. Njihovi časi so zame podobno abstraktni kot je II. svetovna vojna ali Napoleon. Pomembna zgodovina, a o njej vem le to kar so mi povedali, oziroma sem uspel prebrati. Leta 2011 je 18. letnik rojen leta 1993. Dve leti za osamosvojitvijo. Zanj je osamosvojitvena zgodovina podobno abstraktna kot zame in za nekaj desettišoč drugih mladih, a polnoletnih volivcev.

Pozabljena sedanjost

Kot pripadnik mlade generacije, ki ima silne težave oblikovati svoje volilne preference v obstoječi strankarski ponudbi me moti, da so politiki osamosvojitve pozabili na nas. Mlade danes bolj kot prostest za osvoboditev Janše in barikade proti JLA zanima, kaj jim ponuja prihodnost. Zanima jih, kdo bo poskrbel za njiove težave sedanjosti. Peterle, Janša, Kučan in drugi osamosvojitelji, za vas imam nekaj vprašanj. Mladi v svojih dvajsetih bi se radi osamosvojili. Kje naj se zaposlijo? Kako naj plačajo varno in dolgoročno bivanje v lastnem domovanju? Vi, ki vam je mar za ohranjanje družine, kako naj se odločamo za otroke, ko pa nimamo rednih prihodnkov in ne za en laptop lastnine? Osamosvojitelji, vaših dosežkom vam ne odrekam, vašega dela zaradi mladih let in mankajočega spomina ne morem zares vrednostiti. Lahko pa ocenjujem vaša prizadevanja za reševanje vprašanj, ki nas težijo danes. Zakaj pravila jekleno držijo vsakič, ko narobe parkiramo, pri korupciji, kraji državnega premoženja, sumljivih navezavah politike in kapitala pa vsakič odpovejo? Brez komentarja vas postavljam pred žalstna imena zablodele sedanjosti: Ivan Zidar, milijardno oškodovanje iz gradnje avtocestnega križa, Hilda Tovšak, Igor Bavčar, Zoran Jankovič in sinovi, milijarde v premog in škodo v zrak pri TEŠ 6, Patria,...

Politika zdaj

Ob 20. letnici države naj si mlada generacija drzne svojo politično zahtevo. Če vztrajamo na ideji, da so politiki tisti, ki jih najamemo, da nam upravljajo državo, imamo pravico postaviti pogoje našega udeleževanja na volitvah. Osamosvojitev je pomemben dosežek in lepo je imeti svojo državo. Čistke osamosvojiteljem. Fajn praznujte, a jutri je nov dan. Takrat, torej danes pa zahtevamo odgovore na vprašanja, ki nas težijo danes. Če naj vas volimo, zahtevamo:

1.    Vizijo razvoja Slovenije danes in v naslednjih letih.

2.  Končanje večnih razprav o partizanih in domobrancih s priznanjem odgovornosti za zločine in z razumevanjem duha časa. Leta 2011 nočemo poslušati o zgodbah izpred več kot 60 let.

3. Vizijo prehoda na trajnostni razvoj. Podnebne spremembe, prehranska kriza, zaton Zahodne civilizacije in izraba naravnih virov na omejenem planetu, so dejstva, ki zahtevajo odgovore politike.

4.    Končanje neproduktivne delitve na leve in desne. Veeno mi je, kdo je za Cerkev in kdo za Pankrte. Hočemo sposobne in nekorumpirane politike, ki jim je do uresničevanja ciljev za skupno dobro.

5.    Ekonomijo in delovna mesta, ki izpolnjujejo in nam dajejo smisel življenju. Potrošništvo in gospodarska rast ne moreta biti ultimativno vodilo uspešne družbe.

Nazaj v prihodnost

Omenil sem le nekaj idej, ki naj navdihujejo politični program, če naj ta zaustavi resignirani zamah z roko in nas spravi na volitve, morda pa tudi v politične stranke. Politika je pomembna stvar in škoda bi bilo, da jo mlada generacije zavrže kot sprijeno polje organiziranega plenenjenja. Da bi mladi razumeli pomen skupnega življenja in vizije, ki jo potrebujemo za razvoj naše družbe, morajo politiki na delo.

Ob 20 letnici osamosvojitve čestitam vsem, ki so se borili za emancipacijo Slovenije in njeno mesto v prihodnosti neodvisnih držav. Osamosvojiteljem je uspel pomemben uspeh in danes je njihov dan. Jutri pa se je potrebno strezniti v Slovenijo 2011 in prevzeti odgovornost za sedanjost in postaviti vizijo, kako premagati nelagodno prihodnost. Pred 20. leti je Kučan izrekel: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Čas je, da se politika zbudi in začne s tistim »jutri«, ukvarjati že danes.  

Zamenjati oblast. Kaj pa menjamo?

Predčasne volitve zgolj zato, da bi opoziciji omogočili prihod na oblast, niso dovolj.

Te dni se veliko govori o predčasnih volitvah. Vlada naj ne bi bila operativna. Predsednika vlade sesuvajo z referendumi, z napadi, zavajanji in z utemeljenimi pozivi. Izpodbija ga tako opozicija kot koalicijske stranke. Zdi se kot da ni drugega, kot da gremo na predčasno volitve. Že čez nekaj mesecev bi lahko volili in dobili… Kaj? Kaj prinašajo predčasne volitve? Janševo vlado. V redu, a kaj to pomeni? Govorimo o vrnitvi iste politike, ki smo jo videli pri prejšnji vladi? Tega nočemo. Kaj, razen zamenjave obstoječe vlade prinaša Janša?

Poskusite si našteti tri stvari, ki se bodo spremenile na bolje, zato ker bomo dobili Janšo. Poznate SDS-ov program? Veste za kaj se zavzemajo? Kolikor razumem, kritizirajo vlado zato, ker je nesposobna in ker ne zna reševati problemov. A kaj je alternativa? Kako bodo poskrbeli za pokojnine v vladi, ki jo napovedujejo? Kako bodo ustvarjali delovna mesta? Bodo napravili premike na področju okolja? Bodo našli način, kako zagotoviti stanovanja in delovna mesta za mlade? Kako bodo ohranili socialno državo? Pustimo Cerkev, kulturni boj in nacionalizem. Kaj prinaša Janša mimo drugačnega pristopa do teh že standardnih tem, ki mnogokrat edine delijo politični prostor?

Dokler na vsaj nekaj od teh vprašanj ne dobimo realnih in zadovoljivih odgovorov, bodo predčasne volitve in navijanje zanje zgolj manever, s pomočjo katerega nas bodo prepričali, da pomagamo oblasti željnim iz opozicije na oblast. Da ne bo pomote. Trenutno stanje se mora spremeniti. A če naj grem na volitve, da bi zamenjal oblast, hočem imeti zato dobre razloge. Zamenjati Pahorja, zgolj zato, da dobimo Janšo žal zame in za 80% ne-volivcev SDS ni dovolj. 

Referendum: trikrat NAROBE

Naj izkoristim priliko in podam še kratko mnenje o sobotnem referendumu. Ne bom govoril o vsebini, ker domnevam, da smo slišali že dovolj. Izpostaviti želim (ne)odgovornost politike za vladanje. Kaj na povedo politiki s tem ko nas pozivajo h glasovanju »trikrat ZA« ali »trikrat PROTI«?

1. interpretacija:

Nekdo je »proti« ali »za« vsa tri vprašanja na referendumu, zato ker nasprotuje vsem vladnim odločitvam ali pa vse tri odločitve podpira. Razmišljal je s svojo glavo in ugotovil, da njegovo lastno mnenje trikrat natančno sovpade bodisi z vlado bodisi z opozicijo. Redek primer, a se dogaja.

2. interpretacija:

Referendum se razume kot sredstvo za podporo, še bolj pa za kaznovanje vlade. Kdor je proti vladi, je trikrat proti ne glede na vprašanja in posledice za ljudi. In obratno. Trikrat jasno. Tako kot so rekli. Avtomatsko.

Na referendumu imamo možnost se odločati o treh čisto konkretnih stvareh. Če se iskreno vprašamo o naših stališčih, vidimo, da ne moremo zares enoznačno potrditi trikrat za ali proti. Gre za različne teme, z različnimi posledicami. Zagovorniki vlade, ki so trikrat »za« niso resni. Gre za tri različne stvari, ki jih ne moremo kar stlačit na odločanje za »trikrat«. Še bolj je neresna opozicija, ki dobro ve, da bo takšno ali pa še bolj radikalno pokojninsko reformo sprejeti tudi sama, a se ne more upreti skušnjavi, da ne bi zajahala vala populizma in pozivala k »trikrat proti, da bi si s tem nabrala politične točke in vladi zadala čim hujši udarec. Toda to se dela na volitvah in ne na referendumu o čisto konkretnih stvareh.

Imamo demokratično državo, v nedeljo pa izjemno priložnost in odgovornost, da se ljudje neposredno opredelimo do treh konkretnih tem. Zapomnite si, da bomo mi tisti, ki bomo nosili posledice nedeljske odločitve. Predvsem je to pomembno pri pokojninski reformi. Vladi in opoziciji gre zgolj za ohranjanje oziroma za prevzem oblasti. S tem ni nič narobe, ampak mi volivci moramo razmišljati o našem interesu. Zato vas pozivam, da razmislite o vsakem vprašanju posebej, ko se boste odločali in ne pristajajte na logiko, ki vas poniža na glasovalne stroje, ki obkrožijo nekaj »trikrat«. Trikrat ZA ali trikrat PROTI je trikrat NAROBE. Spoštujmo zgodovinski dosežek, ki ga predstavlja demokracija in njen institut referendum in se odločimo z polno odgovornostjo za posledice našega glasovanja.

Ne trikrat ZA, ne trikrat PROTI, ampak trikrat tako, kot VI mislim, da je PRAV .

Lekcija Mladić

V razpravah ob aretaciji Ratka Mladića zamujamo priliko, da bi se naučili nekaj bistvenega. Iz njegove zgodbe moramo potegniti lekcijo, podobno tisti, ki smo se je naučili od nacistične Nemčije. Kako bi odgovorili, če bi vas ob Mladićevi zgodbi vprašali po nauku zgodbe v maniri zgodovinskih vzklikov Nikoli več! ? Nikoli več česa? Srbskega ekspanzionizma? Velikosrbske agresivne politike? Da to so dobri kandidati za na smetišče zgodovine. A če ostanemo pri tem, smo spregledali priliko za globljo lekcijo. Nikoli več! mora vsebovati za nas pomembnejše sporočilo. In tu lahko postane zgodba Ratka Mladića lekcija za vse nas. 

Skupaj z grozodejstvi tega generala si moramo prizadevati, da na smetišče zgodovine čim uspešneje in temeljiteje odvržemo več stvari. Šovinizem, skrajni nacionalizem, medije kot propagandno trobilo, intelektualce kot prisklednike oblasti, cerkev, ki sodeluje z vojsko in skrajno ideologijo, religijo kot deklo političnih interesov. Vse to se dejavniki, ki so uspešno tvorili vnetljivo mešanico razlogov, ki so prižgali vojno na balkanu in prinesle na oblast človeka kot je Mladić. Skrajni populizem, ki se raste z nestrpnostjo in nevednostjo ljudskih množic je v mirnem času morda hecen. Tako mnogi pri nas vidijo SNS in njenega voditelja. A ko se razmere zaostrijo, so populistično šovinistična politika tista, ki prva zaneti sovraštvo in nasilje. Če naj se tokrat kaj naučimo, bo Ratko Mladić služil za lekcijo proti sovraštvu, šovinizmu in nestrpnosti do drugačnih. Z mislijo na žrtve Mladićeve morije si zapomnimo: 

Nikoli več šovinističnega populizma v politiki! 

Trapped in a national box*

Recently I had a chance to stay and work in one of the European capitals for a whole week. When not in the office I was hanging around with people from different regions of Europe. Due to the fact that I am living in relatively small city, which is not really multicultural in nature, my experience in this city has been opening several questions. Firstly how come that we are living in so separate worlds in Europe? In USA there are 300 million people living together in a system and cultural form which enables them to exchange ideas and communicate in other ways. Similarly this can be said for South America, India and China. But this is not the case in Europe. We are living in around 35 countries in geographical area of Europe which is in similar size as Sahara desert.

National box

I am not searching for historical or sociological reasoning which could explain special European situation of cultural segmentation. I am simply stricken by the idea that we are living in so separate worlds in our little country. Just think about it. What do you know about people living in region which is 300 or 500 km away? I don’t know for other countries, but in Slovenia you can get an impression that what is going on in our country is the most important thing in the world. We don’t know and care about worries and thoughts of people living in other countries. We often think that we are ones who are inventing our political or social situations. At least this is the impression you get from watching our media.

Universal challenges

As much it is true that people are smiling, crying, dancing and mourning everywhere in the world, the same mostly holds for other situations like in social conflicts and political issues. In a different degree but in some level everywhere in the world societies have similar problems.  Corruption “tries” to spread always when it can, politicians from everywhere are rather following business interests that interest of people who elected them. And everywhere people are trying to fight these things. If we would be open enough to first communicate and then listen and learn from one another, we could be more successful in addressing those case specific but common issues.

Language – bridge or a barrier

At one point of my week out of country I was impressed by the fact that I can freely talk and exchange ideas with people from totally different cultural and social horizons. We all can talk and cooperate because we all speak English. This is wonderful. I think everybody should learn language which can help them to start exchange their worlds with people out of their national zone. It doesn’t matter if its English or Esperanto, but I am sure that position of being locked in your own language is wasteful loss of opportunity. Maybe I am thinking this way because I am interested in ways people live and think in other countries. I can imagine that my reasoning doesn’t count for big language communities like Americas, China or India. But country with two million people should be open to hear what other 99, 97% of people on the planet has to say.

Business leads the way

I am not specifically interested in following business models as a way for society to follow. But this time it is interesting that successful organizations, mainly business oriented, are already doing what I call for. In business world English is as fundamental as wearing a suit or having an email. Business man and women know that one cannot address specific business problems if they don’t pay attention to solutions which already exist. This openness saves them money and makes them players. Why aren’t we doing the same when it comes to politics and society? Why are we national inventors when it comes to main social issues we are confronting? Are we the only one who is dealing with issues like alcoholism, depression, feeling of alienation and environmental degradation? We shouldn’t be locking ourselves in from rest of the world. The fact is that we are not alone in most of our worries about society or politics. We could open ourselves to the world more freely and try to saw what people from other countries are seeding when inventing their way of overcoming their own challenges. If more heads knows more, why stick to two million? 

* V duhu vsebine članka današnje razmišljanje poteka v jeziku, ki sega čez meje nacionalne države – angleščini.

Refleksija Evrope skozi muziko

Pesem, ki na lahkoten, vseeno pa bister način pokaže na absurde trenutne situacije Evrope oziroma Evropske unije. Sem ljubitelj ideje o združeni Evropi, a se vseeno zavedam, da ideja ne bo mogla zaživeti v realnosti, dokler ne bomo sposobni videti naših so-kontitnetalcev za soljudi enake vrednosti. Delitve na sever/jug, zahod/vzhod ali koncepti, ki to delitev predstavljajo kot na primer: "Evropa dveh hitrosti", ali manj obremenjen, a vsi vemo, kaj predpostavlja: "nova Evropa". Vsi ti koncepti delajo razliko v vrednosti. Nemci, Britanci, Nizozemci predstavljajo ideal, Romuni, Čehi in Slovenci pa naj bi bili nekakšni otroci, ki naj pridno delajo v novi Evropi in bodo morda nekoč dosegli tisto idealno stanje rajske Evrope. Potrebujemo Evropo spoštovanja do vseh držav in njenih prebivalcev. Ob misli iz pesmi Dubioze, lahko zaključimo, da bo Evropa zaživela, ko bodo prebivalci vsega kontinenta cenjeni in enakovredni ves čas in ne la na Euro songu. 

Da ne bo pomote, danes bo prav fino blejat ob televizijskem prenosu evro-spektakla. Jutri pa je nov dan.

Dubioza Kolektiv, Euro song

Še pesem romunskih ustvarjalcev, ki reflektirajo Evropo na primeru francoskega preganjanja Romov v letu 2010.
Vama feat. Raflo - Sarkozy versus Gypsy