Lekcija Mladić

V razpravah ob aretaciji Ratka Mladića zamujamo priliko, da bi se naučili nekaj bistvenega. Iz njegove zgodbe moramo potegniti lekcijo, podobno tisti, ki smo se je naučili od nacistične Nemčije. Kako bi odgovorili, če bi vas ob Mladićevi zgodbi vprašali po nauku zgodbe v maniri zgodovinskih vzklikov Nikoli več! ? Nikoli več česa? Srbskega ekspanzionizma? Velikosrbske agresivne politike? Da to so dobri kandidati za na smetišče zgodovine. A če ostanemo pri tem, smo spregledali priliko za globljo lekcijo. Nikoli več! mora vsebovati za nas pomembnejše sporočilo. In tu lahko postane zgodba Ratka Mladića lekcija za vse nas. 

Skupaj z grozodejstvi tega generala si moramo prizadevati, da na smetišče zgodovine čim uspešneje in temeljiteje odvržemo več stvari. Šovinizem, skrajni nacionalizem, medije kot propagandno trobilo, intelektualce kot prisklednike oblasti, cerkev, ki sodeluje z vojsko in skrajno ideologijo, religijo kot deklo političnih interesov. Vse to se dejavniki, ki so uspešno tvorili vnetljivo mešanico razlogov, ki so prižgali vojno na balkanu in prinesle na oblast človeka kot je Mladić. Skrajni populizem, ki se raste z nestrpnostjo in nevednostjo ljudskih množic je v mirnem času morda hecen. Tako mnogi pri nas vidijo SNS in njenega voditelja. A ko se razmere zaostrijo, so populistično šovinistična politika tista, ki prva zaneti sovraštvo in nasilje. Če naj se tokrat kaj naučimo, bo Ratko Mladić služil za lekcijo proti sovraštvu, šovinizmu in nestrpnosti do drugačnih. Z mislijo na žrtve Mladićeve morije si zapomnimo: 

Nikoli več šovinističnega populizma v politiki! 

Exit (foto)

Lovely coffe (foto)

Speed (foto)

Power of life (foto)

Rozca (foto)

Ptujska Drava (foto)

Trapped in a national box*

Recently I had a chance to stay and work in one of the European capitals for a whole week. When not in the office I was hanging around with people from different regions of Europe. Due to the fact that I am living in relatively small city, which is not really multicultural in nature, my experience in this city has been opening several questions. Firstly how come that we are living in so separate worlds in Europe? In USA there are 300 million people living together in a system and cultural form which enables them to exchange ideas and communicate in other ways. Similarly this can be said for South America, India and China. But this is not the case in Europe. We are living in around 35 countries in geographical area of Europe which is in similar size as Sahara desert.

National box

I am not searching for historical or sociological reasoning which could explain special European situation of cultural segmentation. I am simply stricken by the idea that we are living in so separate worlds in our little country. Just think about it. What do you know about people living in region which is 300 or 500 km away? I don’t know for other countries, but in Slovenia you can get an impression that what is going on in our country is the most important thing in the world. We don’t know and care about worries and thoughts of people living in other countries. We often think that we are ones who are inventing our political or social situations. At least this is the impression you get from watching our media.

Universal challenges

As much it is true that people are smiling, crying, dancing and mourning everywhere in the world, the same mostly holds for other situations like in social conflicts and political issues. In a different degree but in some level everywhere in the world societies have similar problems.  Corruption “tries” to spread always when it can, politicians from everywhere are rather following business interests that interest of people who elected them. And everywhere people are trying to fight these things. If we would be open enough to first communicate and then listen and learn from one another, we could be more successful in addressing those case specific but common issues.

Language – bridge or a barrier

At one point of my week out of country I was impressed by the fact that I can freely talk and exchange ideas with people from totally different cultural and social horizons. We all can talk and cooperate because we all speak English. This is wonderful. I think everybody should learn language which can help them to start exchange their worlds with people out of their national zone. It doesn’t matter if its English or Esperanto, but I am sure that position of being locked in your own language is wasteful loss of opportunity. Maybe I am thinking this way because I am interested in ways people live and think in other countries. I can imagine that my reasoning doesn’t count for big language communities like Americas, China or India. But country with two million people should be open to hear what other 99, 97% of people on the planet has to say.

Business leads the way

I am not specifically interested in following business models as a way for society to follow. But this time it is interesting that successful organizations, mainly business oriented, are already doing what I call for. In business world English is as fundamental as wearing a suit or having an email. Business man and women know that one cannot address specific business problems if they don’t pay attention to solutions which already exist. This openness saves them money and makes them players. Why aren’t we doing the same when it comes to politics and society? Why are we national inventors when it comes to main social issues we are confronting? Are we the only one who is dealing with issues like alcoholism, depression, feeling of alienation and environmental degradation? We shouldn’t be locking ourselves in from rest of the world. The fact is that we are not alone in most of our worries about society or politics. We could open ourselves to the world more freely and try to saw what people from other countries are seeding when inventing their way of overcoming their own challenges. If more heads knows more, why stick to two million? 

* V duhu vsebine članka današnje razmišljanje poteka v jeziku, ki sega čez meje nacionalne države – angleščini.

Refleksija Evrope skozi muziko

Pesem, ki na lahkoten, vseeno pa bister način pokaže na absurde trenutne situacije Evrope oziroma Evropske unije. Sem ljubitelj ideje o združeni Evropi, a se vseeno zavedam, da ideja ne bo mogla zaživeti v realnosti, dokler ne bomo sposobni videti naših so-kontitnetalcev za soljudi enake vrednosti. Delitve na sever/jug, zahod/vzhod ali koncepti, ki to delitev predstavljajo kot na primer: "Evropa dveh hitrosti", ali manj obremenjen, a vsi vemo, kaj predpostavlja: "nova Evropa". Vsi ti koncepti delajo razliko v vrednosti. Nemci, Britanci, Nizozemci predstavljajo ideal, Romuni, Čehi in Slovenci pa naj bi bili nekakšni otroci, ki naj pridno delajo v novi Evropi in bodo morda nekoč dosegli tisto idealno stanje rajske Evrope. Potrebujemo Evropo spoštovanja do vseh držav in njenih prebivalcev. Ob misli iz pesmi Dubioze, lahko zaključimo, da bo Evropa zaživela, ko bodo prebivalci vsega kontinenta cenjeni in enakovredni ves čas in ne la na Euro songu. 

Da ne bo pomote, danes bo prav fino blejat ob televizijskem prenosu evro-spektakla. Jutri pa je nov dan.

Dubioza Kolektiv, Euro song

Še pesem romunskih ustvarjalcev, ki reflektirajo Evropo na primeru francoskega preganjanja Romov v letu 2010.
Vama feat. Raflo - Sarkozy versus Gypsy

Kriza zgodnjih let

O tem fenomenu bom kako lastno misel napisal kdaj drugič. Tokrat opozarjam zgolj na zanimiv članek doktorjev psihologije Oliver C. Robinson in Jonathan A. Smith. Na primeru bančnika pokažeta na naravo tovrstne krize. Človek je do svojega 36. leta delal vsak dan 14 ur, zato ga je žena z otroci zapustila, posledično ga je zlomilo in premestili so ga v drugo službo. Vse mu je začelo padati in takrat je začel resno razmišljati... naprej lahko preberete sami. 

Baje je v taki krizi kar nekaj ljudi v svojih dvajsetih , zato je gotovo med vami tudi kdo, ki bi ga ta tema zanimala.

Lahko preberete:

-članek v Guardianu za osnovo

-strokovni članek za temeljitejše razumevanje


"Krize so za posameznika in za skupine neizogibne in so nujna predhodnica rasti. Oseba in družba, ki ne trpi in pričakuje krize ali celo je sama ustvari med daljšim statičnim obdobjem, lahko samo stagnira in nazaduje."
povzeto po Oliver C Robinson, Development Crisis in Early Adulthud, str. 17.

Zlo je v očeh opazovalca

Človek nikoli ne umori človeka.

Človeka umori zver

ali zver človeka.

Zakaj so ljudje zlobni? Zakaj morijo, zakaj izkoriščajo? Enoznačnega odgovora na to seveda ne more biti. Vseeno pa se je vredno malo ustaviti pri vprašanju človeške zlobe. Najprej zgornja misel. Povedati želi, da tisti, ki mori, postane nekaj, česar nočemo. Ni več človek, je zver. Morilec. A tudi tisti, ki ubija, ne ubije človeka. Ubije nekoga, ki je nevreden živeti. Ubije tistega, ki v sebi nosi slabo. Odpravi slabo iz sveta. Ubije zver. Konkretneje. V očeh človeka, ki ubija, njegova žrtev nikoli ni dobra oseba. Človek ne more delati škode dobremu. Ubije lahko zver, zlobo, terorista. Obratno velja podobno. Dobrega ne more uničiti dobro. Človeka ne more ubiti dobričina. Ubije ga lahko le zloba, izkoriščevalec, okupator. Koga so prejšnji teden likvidirali? Kdo je likvidacijo zakrivil? V luči zgornje misli je jasno, da je odgovor odvisen od našega odnosa do likvidatorja in do likvidiranca. V Sloveniji smo večinoma dojeli, da se je zgodila likvidacija zla. Sorodniku, ki so mu likvidatorji ubili neoboroženega brata, se je zgodilo nekaj drugega.

Nekaj vidimo kot zlo

Iz dosedanjega razmišljanja je lahko videti, da relativiziramo zlo. Da terorista rišemo za človeka in človeka za terorista. Ne gre za to. Zlo ni trdna stvar, ki bi jo lahko jasno in enoznačno določili. Zlo, tako  kot tudi dobro, sta relativna glede na ocenjevalca ali bolje, glede na skupnost ocenjevalcev. V svetu prava in človekovih pravic, smo lahko prišli do konsenza, da so prejšnji teden likvidirali zlo. Strinjamo se, da je terorizem asocialna oblika dejavnosti, ki ga je potrebno izkoreniniti. Likvidacija terorista ni bila izvedena na optimalen način, a vseeno razumemo, da je dobro, da se je to zgodilo. 

Izkoriščanje v službi ali dober menedžment

Pojdimo zdaj na bolj spolzek teren. Vzemimo izkoriščanje v službi. Sorodnik, ki pride domov in potoži, da ga v službi izkoriščajo. Pravi, da ga kljub garanju ne cenijo in celo podcenjujejo njegovo delo. Sorodnik vzbudi naše sočutje. Šef postane nesramen, izkoriščevalski. 

Zdaj pa obrnimo. Sorodnik pride domov in resignirano vzdihne. Karkoli poskuša narediti, nikakor ne more urediti, da bi njegov zaposleni dobro opravljal svoje delo. Zaradi slabega dela trpi podjetje, zamujajo roke in ostalim sodelavcem pada motivacija. Človeka bi že zdavnaj moral odpustiti. Svoje delo prelaga na druge, med sestanki klepeta po sms sporočilih, je malomaren in vedno zamuja. 

Z našim sorodnikom šefom se strinjamo, da gre za slabega zaposlenega in da bi ga morali odpustiti. Je neodgovoren, neresen in izkoriščevalski.

Naše dobro, tuje zlo

Dobro in zlo je stvar relacije. Nekaj kar konstruktivno prispeva k našemu cilju, imenujemo dobro. Kar naše cilje onemogoča, vidimo kot zlo. Na tej podlagi vrednotimo, kaj je dobro in kaj zlo. Ko A povzroči uničenje B-ja, bo naša sodba ali gre za dobro ali zlo dejanje odvisna od tega na kaj smo navezani. Če je B zloba je A heroj. V nasprotnem je obratno. Pomembno je, s kom v odnosu se istovetimo. Vojaška okupacija in izkoriščanje v službi sta slabi stvari. Zagotavljanje interesov našega gospodarstva v tujini in zahteva po vestnem opravljanju službe sta dobri stvari. Smrt našega brata je slaba stvar. Smrt terorista ni. Tisto, kar prispevam in krepi naše cilje in vrednote je (nam) dobro. Slabo je "našim ciljem nasprotovati."

Dobro za vse?

Ali je možno, da bi vsi videli neko stvar kot dobro in drugo kot slabo? Je. To dosežemo takrat, ko vsi priznamo, da je nek A za nas pomemben. Dejanja, ki jih vidimo, da A krepijo, bomo priznavali kot dobra dejanja. Pijan voznik na cesti je tveganje za vsakogar, ki se na cesti nahaja. Vemo, da smo lahko nedolžna žrtev pijanega voznika tudi mi, zato se strinjamo, da gre za slabo stvar, ki jo je treba izkoreniniti. Isto stvar bodo vsi videli kot dobro ali zlo takrat, ko jo bodo vsi vrednotili enako. To se na primer zgodi pri naravni katastrofi. Vsi se strinjamo, da se je zgodilo slabo. V taki situaciji se lahko istovetimo samo z žrtvami nesreče. Z vojaško akcijo na območju pomembnem za pridobivanje nafte je bistveno drugače. Kaj se je zgodilo prejšnji teden ob likvidaciji znanega človeka je odvisno od perspektive ocenjevalca. Tisti, ki so praznovali na nočnih ulicah so videli, da je bilo pravici zadoščeno. Tisti drugi... 

Ne lepota, zlo je v očeh opazovalca.