Praktična modrost

Nastop na TED konferenci o pomenu praktične modrosti pred slepim sledenjem pravilom.
http://www.ted.com/talks/barry_schwartz_using_our_practical_wisdom.html

Zakaj ne pomagamo ljudem z drugega konca sveta

»Sploh še koga zanima (gane) dogajanje po svetu? In, kako odgovarjate na vprašanje, ki so ga deležni aktivisti dejavni na tujem - zakaj pomagati ljudem nekje daleč stran, ko pa je doma toliko pomoči potrebnih? Hvala za pomoč.« VAL 202, 21.1.2011

*

Odgovora sta verjetno vsaj dva:

Daleč od oči, daleč od srca

Najprej ljudje sočustvujemo s tistimi, ki jih vidimo, slišimo, se z njimi pogovarjamo, oziroma njihovo težko življenje neposredno čutimo. Skratka sočustvujemo in dejavno pomagamo tistim, ki so nam blizu. V takih situacijah se odzovemo z vsemi čuti in razumom, zato čutimo neko solidarnost. Pri nekaterih obstajajo kozmopolitska čustva in solidarnost, zato se odločajo pomagati ljudem od daleč.

Ne humanitarnost, sistemske spremembe

Ljudje na drugem koncu sveta so nam predstavljeni bolj abstraktno. Kot zgodba, stvar domišljije. Za njihove usode kdaj slišimo, vidimo kako fotografijo, posnetek. Po drugi strani tudi vemo, da gre poziv na pomoč milijardam soljudi po svetu, zato naš prispevek ne bi bil bistven. Pri vprašanjih podsaharaske Afrike in drugih podobnih primerih, vemo tudi, da konkretna dejanja nimajo smisla, če po drugi strani nad njimi kot Zahod izvajamo neokolonializem in jih izkoriščamo za naravna bogastva. V mnogih državah sveta so potrebne politične spremembe, ki bodo resnično postavile temelje za izboljšanje stanja. Humanitarizem v Afriki v zadnjih desetletjih ni rešil skoraj ničesar.

Zaradi povezave prvega in drugega aspekta, je pomagati nekomu na drugem koncu sveta zelo težko. Ne nazadnje pa je pred nami vprašanje odgovornosti, kjer se strinjam, da smo za svoje bližnje neposredno odgovorni, medtem ko ljudje z drugega konca sveta sodijo pod odgovornost nekoga drugega.

Kamenjanje podnebja – ali kaj imata skupnega podnebje in Slovenski parlament

Po lanskem napadu parlamenta z granitnimi kockami so bile zadeve jasne. Za poškodovan parlament je sokriv vsak, ki je vrgel kocko. Ne zanima nas ali je njegov kamen razbil šipo, vrata ali spomenik. Tudi ne oprostimo tistim, ki niso vrgli dovolj močno, da bi kamen karkoli zadel. Kdor vrže proti parlamentu, je sokriv za njegovo uničenje.

Podnebje. Slovenija polni ozračje s 5 krat več izpustov na prebivalca, kot jih lahko stabilno podnebje prenese. Na osebo oddamo okoli 10 ton izpustov CO2 na leto, 2 toni na prebivalca pa je trajnostna meja. S tem prispevamo k pospeševanju nevarnih podnebnih sprememb.  Za posledicami destabilizacije svetovnega podnebja, ki je človekovega izvora že zdaj umira na tisoče ljudi, še več pa jih mora zapustiti svoje domove. Tudi v Sloveniji smo priča vedno hujšim poplavam, točam in neurjem. Po napovedih znanstvenikov se bodo taki pojavi še okrepili v primeru, da ne ukrepamo za odločno zmanjševanje izpustov na trajnostno mejo.

Če zadevo skrajno poenostavimo in rečemo, da nadaljnje oddajanje toplogrednih izpustov, pomeni uničevanje varnega podnebja, lahko vidimo podobnost s metanjem kock v parlament. Vsak ki vrže kamen v podnebje, je soodgovoren za uničenje varnega podnebja. Na sebi nosimo tudi odgovornost za posledice destabiliziranega podnebja  kot so človeške žrtve in preseljevanje ljudi. Največjo odgovornost za preprečevanje »nasilja« nad podnebjem ima pa vendarle vlada. Države so namreč tiste, ki morajo ščititi osnovne človekove pravice kot so pravica do zdravega in varnega okolja. Sprejeti morajo zakonodajo, ki zavaruje podnebje in omeji metanje CO2 vanj. Namesto tega slovenska vlada razmišlja, da bi zgradila »top«, ki bo sam v ozračje izstreljeval celotno količino izpustov, ki jih v Sloveniji lahko trajnostno izpustimo v ozračje.

Tako kot je vsak posameznik odgovoren za kamen, ki leti iz njegovih rok, enako moramo prevzeti odgovornost za »kamenjanje« podnebja. Razmislimo, kako svoje izpuste zmanjšati za 80% in kako vlado prepričati, da naj umakne načrt o topu v Šoštanju, ki se pridružuje napadom na podnebje.