Meje mojega jaza so meje mojega srca

Ob branju knjige s področja teorij pravičnosti sem naletel na zanimivo misel. Človek čuti dolžnost in zavezanost tistim, ki jih šteje za svoje. Kdor se na primer čuti del podjetja v katerem deluje, se bo zavzel za dobro podjetja. Vaščan 'svoje' vasi se bo boril za interes te vasi. Enako je s skrbjo za društvo, soseščino, šolo, mesto in državo, ki jo jemljemo za svojo. Naraščajoča skupina ljudi svojo identiteto ali svoj jaz razširja tako zelo, da za 'svoj' jemlje cel planet. To skupino najpogosteje poznamo pod izrazom okoljevarstveniki.

Vedno pomagamo sebi in svojim

Če naj nekdo reši svojo težavo, jo mora najprej kot tako prepoznati. Zavedati se mora, da je njegova in da mu nihče drug ne bo pomagal. Človek zna svoje težave najbolje rešiti sam. Če pa od človeka terjamo, da naredi kaj dobrega za soseščino, družbo ali planet, ga moramo najprej prepričati, da ustrezno razširi svoj jaz. Samega sebe moram videti kot Zemljana, da bi začel skrbeti za svoj interes, to je interes Zemlje. Mobilizacija večjega števila ljudi za okoljevarstvene in vsake druge skupne cilje, zahteva ustvarjanje širše identitete, ki naj jo ljudje vzamejo za svojo. Človek, osamljen, da vidi zgolj samega sebe, bo omejil svojo pripravljenost ukrepati le na lastno korist. Tisti, ki terjamo od ljudi pomoč za skupno dobro, moramo ljudem ponuditi pripadnost skupnosti, za katero skrbijo tako pozorno kot za sebe same. 

Tim za planet

Ljudje radi pripadamo skupini. Radi se obarvamo v prepoznavne barve, pripnemo si razne znake pripadnosti. Grb, zastava, statusni simboli. Vse to nam daje občutek varnosti in tudi odgovornosti za tim. Dokler ljudje ne bodo vezali svoje pozitivne identitete na skupne okoljevarstvene ali druge cilje, tako dolgo ne bodo pripravljeni na (samo)pomoč v smislu ukrepanja za skupno dobro. Za somišljenike razsvetljenstva, ki so verjeli, da lahko posameznika premakne že razum in moč argumenta, je lahko to streznjujoče spoznanje. Če so ljudje pripravljeni ukrepati samo za tiste, katerim pripadajo, bo za reševanje globalne ekološke krize potrebno njihovo identiteto razširiti tako, da bo skrb zase pomenila skrb za planet. To bo še zabavno.

Od ponedeljka do petka. Spet in spet.

Dolgi ponedeljek

Nekje sem nekoč prebral, da naj bi bil ponedeljek najhujši dan v tednu. Verjetno so imeli v mislih človeka, ki hodi v službo. Ob ponedeljkih ga čaka ogromno pisem/mejlov in čisto svežih na novo nastalih nalog, ki naj polnijo njegove skrbi v dnevih, ki prihajajo. V torek že ve, pri čem je. Sreda je sredi tedna, četrtek pa že prav diši po vikendu. Petek? O njem sploh ni treba zgubljati besed. Morda le to, da je petek za dijaka čas, ko se lahko prepusti otročaju v sebi in se odpusti v omamo pijače, plesa, noči ali pa vsega skupaj. Za študenta in zaposlenega je petek podobno osvobajajoč. Marsikateri študent migrant se ga razveseli, ker je to dan, ko se vrne v svoj kraj. Spet je s prijatelji, znanci, na družinski kuhi in ostalih radostih domačega kraja. Zanimiva mora bit perspektiva upokojenca. Kaj je zanj petek? Petek ima osvobodilno mesto v tednu ravno zato, ker je zadnji dan v tednu, kjer se zahteva skrb in odgovornost. Upokojenec nima čez teden skrbi, ki bi v petek popustile. Zavest o življenju upokojenca me je presenetila. Te perspektive še nisem imel v mislih. Človek gre po približno 40 let vrtenja od ponedeljka do petka v pokoj. Dejstvo, da nam je vsem to nekako grozno, kaže že koren besede "pokoj". Iz istega pomena prihaja pokojnik. Človek, ki ga več ni. Umrli. Bomo o tem raje kdaj drugič.

Izgubljeni red

Vrnimo se k živim. Gledano idealno, je človek od 6. pa vse tja nekje do 23. leta v rednem sistema šolanja. Vsako leto se začne, ob novem letu se prelomi, se stopnjuje, nato pa počasi preide v ležerno poletje in nov začetek. Od prvega razreda osnovne šole pa vse do absolventskega staža, ko opravimo zadnji izpit imamo vedno neko časovnico. Leto za letom napredujemo v višji razred/letnik, ki ima boljši družbeni status kot prejšnji. Vsako leto ima predvidljiv ritem, ki se človeku v teh 16. letih usede v osebnost in samo-dojemanje. Če gre vse po sreči, sledi služba. Tukaj pa se vse postavi na glavo. Ne obstajajo letniki. Ni vnaprej določenega ritma. Vsak test, izpit in letnik, ki ga v času šolanja opraviš, te obogati za novo izkušnjo. Bogatejši si za priznanje v obliki ocen ali številu letnikov, ki jih puščaš za sabo. V službi so zgolj projekti in odgovornosti. Pohvala je žal mnogokrat dojeta kot znak ponižanja. Vsi skupaj verjamemo v ekonomijo potrditev. Pohvale skvarijo, izkaz naklonjenosti šibi. Zato smo raje zadržani in kdaj pa kdaj raje zašimfamo.

Tedni na delu

Ponedeljek kot najhujši dan v tednu začne resneje moriti zaposlene ljudi. Ti nimajo ocen, razredov ali letnikov. Vsak ponedeljek je samo še en ponedeljek v vrsti ponedeljkov, ki so vrtoglavo sledijo brez nekega vnaprej določenega smisla. Vsak ponedeljek v tednu je v času šolanja začel nov teden. Vsak teden je gradil zgradbo, ki se ji ob koncu reče dosežena izobrazba. Služba s ponedeljki razsipava brez obljube o večji zgodbi. Tedni, ki se seštevajo vodijo bolj ali manj k trši koži in lažjemu prenašanju samoumevnosti, da je pač treba delat. Vseeno pa mi je zanimivo, zakaj se je družba zgodovinsko tako organizirala. Šolanje je urejeno kot dobro načrtovana zgodba. Službo pa smo prepustili naključnosti življenja. Pri šolanju je vse jasno, vse predvidljivo. Razred za razredom, letnik za letnikom. Če je pot skozi šolanje cesta, je pot službe bolj plovba po morju. Pot ni več zaznamovana z premagovanjem ovir do napredka na višjo stopnjo, ampak se vse nekoliko razpusti v manjše zalogaje. V službi so projekti. Ni izpitov, ni ocen, ni samoumevnosti napredovanja in družbenega priznanja za premik skozi leto. Je ponedeljek in pot proti petku. Spet in spet.

Na mestu pesimizma

To bi lahko bil zaključek. Naj ne bo. Pesimizem je sprejemljiv samo takrat ko ga potrjujejo dejstva. Takrat se samo-odpravi in se prelevi v realizem. Tega pa cenimo. Zaključimo torej s prehodom na realizem. Človek je marsikaj. Ob vsem drugem je tudi bitje, ki ima zmožnost ustvarjanja. Iz nič napraviti nekaj. Ne vem, kako presekati smisla prazno večno kroženje od ponedeljka do petka. Verjamem pa, da so rešitve v ustvarjalnosti. V priznanju realnosti, da rutina je, in v želji, da bi rutino prebili. Dojemanja delovnega tedna kot rutine, ki naj se jo preseže, nas spodbudi k iskanju različnih možnosti. Hobiji, sprehodi, rekreacija, branje knjig, drama, čebelarstvo, vrt in fotografiranje. To je samo nekaj možnosti človekovega udejstvovanja, ki se človeku pokažejo kot smiselne le, če je prej čutil realnost kot neprijetno. Če smo zgoraj skoraj videli kozarec na pol prazen, si zdaj lahko priznamo, da smo sicer imeli prav, a da je sok življenja na dosegu roke in da si ga lahko sami natočimo. Če smo le dovolj ustvarjalni.

Pol življenja smo starejši od 40 let

Zadnjič me je fasciniralo dejstvo, da smo ljudje v tem delu sveta pol življenja starejši od 40 let. Vedno se mi je zdelo smešno, ko so starejši govorili 40 letnikom, da so mladi ali da so v najboljših letih. Zdaj razumem. Samozavedati se začneš tam nekje med 15. in 18. letom. Širšega sveta se zaveš malo po tem. Da pa življenje ni neskončno, te spomni komaj zavest o lastni plodnosti - ta se zgodi različno, a gotovo do 40. leta. Po 40. letu se ti začne druga polovica življenja, ki je drugačna od tiste, ki jo javnost reflektira. Razen politikov, bogatašev, redkih slavnih umetnikov in intelektualcev, človek v drugi polovici življenja tudi izgine iz javne sfere. Tudi telesne zmožnosti se spremenijo v drugi polovici življenja. Pojavljati se začnejo resnejše bolezni, pokaže se, da nam svet postavlja mejo v času in potencialih bivanja. Človek do takrat nabere določene izkušnje. Te se lahko koncentrirajo v v modrost ali pa v predsodke in ukalupljeno mišljenje.

Človekova izkušnja na svetu je zaznamovana od 1. leta starosti pa do konca življenja tam nekje pri 80. letu. Kot družba se navadno zavedamo otroštva in mladosti, nekaj imamo povedati o starejših, ne zavedamo pa se, da pol življenja preživimo v letih od 40. do 80. leta starosti. Kaj to dejstvo pove o nas in o naših predstavah o svetu? Se vprašanje smisla, kaj spremeni, ko se zaveš, da ne boš večno mlad/-a (pod 40)? Bi živeli kaj drugače, če bi vedeli, da telo ni zastonj in da ima rok trajanja? Meni je zavedanje o polovici nad 40 prineslo zavest, da je treba poleg vseh drugih planov, upoštevati drugo polovico življenja. V tej perspektivi se učiti novih veščin, jezikov in začeti z novimi hobiji pri 35. ali 60. letu zdi popolnoma smiselno. Kaj vse se še spremeni, ko se enkrat zaveš resnice, da obstaja pol življenja po 40. ?

Facebookove "rdeče"

"Imam rdečo!" Znak, da se je na Facebooku nekaj zgodilo. Nekomu je všeč nekaj, kar smo objavili, naša fotografija ali, kar je najslabše, dobili smo enega od vabil na dogodke. Facebook med drugim uspeva zato, ker nas nagrajuje z "rdečimi". Kaj nam pomenijo te simbolične nagrade? Zakaj nas vedno znova motivirajo, da se zganemo in vsaj nekaj objavimo, ker je to pač edini način, da dobiš kakega rdečega? Odgovor je verjetno v temeljih človeške psihologije. Radi imamo, da nas nekdo "obrajta". Radi dobimo potrditev, da smo OK. Rdeč signal na Fb-ju je en od načinov, kako se to zgodi.

Potrditve

Pred časom sem bral prispevek iz transakcijske analize, ki govori o potrditvah(1). S teorijo potrjevanja utemeljujejo marsikatero vsakdanje početje, ki se na prvi pogled zdi nesmiselno. Vsakodnevno pozdravljanje soseda v dvigalu, kramljanje o vremenu, klepet s taksistom, ali pa tisti standardni obred pri katerem srečamo znanca: "kak je?" "gre. mora it." "valda, valda. daj se čujemo kaj". V mislim imam mariborsko situacijo, ker mi ta trenutek najprej pade na pamet, a to ni pomembno. Tovrstni klepeti se dogajajo povsod na dnevni bazi.

Internet spodbuja površinsko pozornost

Danes zjutraj sem prebral članek, ki govori o negativnih vplivih interneta na našo sposobnost mišljenja in koncentracije (2). Avtor v članku opozarja, da se vedno pogosteje zadržujemo na internetu, tudi na račun resničnega življenja. Ob branju sem takoj pomisli, da gre spet za eno učiteljsko kritiko interneta, s klici panike, da internet ogroža prijateljstva, aktivnosti in druge odnose. A poanta je bila drugje. Internet nas je navadil, da nikjer ne rabimo ostajati (pre)dolgo. Takoj ko se ti v branju nekaj zalomi, preprosto klikneš drugam in že si na novi vsebini. Menim, da je to en glavnih razlogov, zakaj tudi tisti, ki sicer radi beremo, ne moremo brati e-knjig s svojega računalnika. Preden pridemo do polovice tretje strani, imamo v glavi že idejo, da so nekje objavili nov članek, ki ga ne smemo zamuditi. Prav zdaj si moramo zavrteti eno pesem, preveriti vremensko napoved in seveda, videti ali se je na Facebooku zgodilo kaj novega. Ali se je pojavila kaka "rdeča".

Nenehno na tekočem

Z uporabo pametnih telefonov, ko imamo internet lahko ves čas na razpolago se je začelo dogajati, da nas internet nenehno kliče k preverjanju novega stanja. Pogovarjamo se s kolegom, intenzivnost pogovora nekoliko pade, idealen čas za klik po rdečo. Vožnja z busom ob zamašku. Ni boljšega kot klik na karkoli. Samo, da je nekaj. Priklop na internet obeta, da se nam do prav vsak trenutek nekaj zgodilo. Samo pravi klik je potreben. Prava stran. Prava novica ali objava na Fb.  

Ponovno izumiti izklop

V zgornjem članku avtor kliče k ponovnemu odkritju gumba za izklop. Odločiš se ustaviti, pritisniti off in preprosto biti v vsakdanjem trenutku. Brez stimulacije z interneta, glasbe ali klepeta. Občutek? Najprej te morda malo stisne. Ne veš točno, kam bi se dal. A ko se na off na vadiš, vidiš, da te svet sploh ne potrebuje tako zelo. V času, ko te ni, se podobno kot v mehiških tele novelah ne bo nič spremenilo. Zakaj torej nismo več na offu? Izklop nam ne daje "rdečih". Vsaj ne takoj.

ps: po pisanju tega prispevka opažam, da imam na Fbju rdečo, da že dolgo nisem preverjal novih dokumentarcev in še ne vem ali so danes v Sobotni ali Objektivu objavili kak dober intervju. Kaj bi brez interneta ;)

Sem že nazaj

Iz pregleda, ki ga omogoča ta blog opažam, da že zdaj po enem tednu nekaj ljudi obiskuje to mesto. Obiskovalcem bi rad izkazal potrebno spoštovanje s tem, da vam pojasnim, da ni to en prazen blog, kjer se nič ne dogaja, temveč je razlog mojega ne-pisanja v tem, da sem imel enega izmed najbolj zasedenih tednov v življenju. Kljub temu, da se poklicno ukvarjam s področjem, ki me izpolnjuje, imam vseeno rad zasebno življenje in veselim se tega vikenda, ko bo prosti čas spet mogoč. Veselim se pisanega razmisleka, ki ga mislim tukaj objaviti jutri ali pojutrišnjem. O čem bom razmišljal? Ne vem še. Vem pa, da imam nekaj za povedat :) 

Se beremo.

Spomladanski travnik - klavir

Igranje klavirja za takrat, ko rabiš občutek ležanja na spomladanskem travniku:
David Lanz - The Enchantment; http://www.youtube.com/watch?v=Nv2GlfnzqUY

Teden možganov: cel teden brezplačnih predavanj in filmskih projekcij o možganih

Lahko, da bo kaj zanimivega.

*

Od 14. do 19. marca bo potekal že osmi Teden možganov: cel teden brezplačnih predavanj in filmskih projekcij o možganih.

"Trening možganov" je osrednja tema letošnjega Tedna možganov: izvedeli boste o zmožnostih, omejitvah in izzivih urjenja možganov, njihovega ojačevanja ter rehabilitacije in spodbujanja okrevanja po poškodbah in boleznih.

Osrednji dogodek se bo odvijal v Ljubljani na dveh lokacijah, in sicer v v Atriju Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Atria ZRC-SAZU) in v Slovenski Kinoteki (Kinoteki), predavanja in delavnice pa bomo izvedli tudi v drugih mestih širom Slovenije (Kranj, Jesenice, Novo mesto).

Več informacij najdete v prilogi, celoten program pa je dostopen na spletu: http://www.sinapsa.org/tm/ 


*

Uvod ali misliti iz perspektiva prehlajenega človeka

Dan, ko začenjam z blogom, sem bolan. Nič hujšega. Navaden prehlad, ki te priklene na posteljo. In kaj zdaj? Nič, nekako se pač zabije ta nenavadni čas. Ker nisem  fen televizije, ta odpade. Poskušal sem z radiom pa ga je bilo hitro dovolj. Tako ležim bolan v brezdelju in pomislim, zakaj ne bi ravno danes začel z blogom? Že dlje časa razmišljam o blogu kot možnosti za izražanje svoje perspektive z idejo, da mogoče celo kdo kaj prebere...

Ko je človek bolan se mu perspektiva spremeni. Relativizira se resnost vsakdanjih obveznosti. Pospravljati ni treba, kljub zarečenim dogovorom, ostaneš doma. Ne moreš se niti kaj ekstra pogovarjati. Hecno je tudi to, da se ti izklopijo intelektualne kapacitete. Koncentracija pade, zadeve, ki jih sicer enostavno razumeš, zaklenejo dostop. Ne glede na to, da smo na nekajdnevni prehlad in gripo navajeni, pa še nisem nikjer uspel naletet na razmišljanje o "perspektivi prehlajenega človeka". Kako se to butasto sliši. Kakorkoli že, zanima me dejstvo, da je človek na postelji ravno tako človek, kot vsi ostali. Le perspektiva se mu spremeni. In končno, kako je biti bolan:

Najprej je fajn, ko se zaveš, da je kar nekaj ljudi na svetu, ki simpatizirajo s tabo in ti želijo čim hitrejšega ozdravljenja. Če imaš srečo, da ne živiš sam, te družina ali partner crklajo s čaji, sadjem in juhami. Dober občutek. Če si v siceršnjem življenju naravnan k delavnosti, ti je prvi dan v postelji tudi rahlo prijeten. Zaveš se, da si utrujen in da je fajn preprosto ležati. A to hitro mine. Simptomi vztrajajo in težijo, zato kljub počitku začneš računati na tisoče opcij, ki se odpirajo za čas po ozdravitvi. Tudi če prej nisi bil nek svetovni popotnik, se ti iz postelje zdi, da greš takoj po bolezni vsaj na luno. Saj je prav tak. Kaj ti pa preostane, če te vse boli, pa nič ne moreš. Sanje o svobodi zdravja pospešujejo okrevanje.

Ne nameravam bit predolgo bolan. Kolikor se poznam, bom še kak dan bolj švoh, potem pa spet po starem. Odločil sem se, da bom izkoristil prehlad za razmišljanje o neobičajnih stvareh, zato se danes načrtno izogibam tem, ki mi običajno ne dajo miru: politika, svetovne razmere, osvobodilna gibanj/arabske revolucije in nenazadnje podnebne spremembe. Zadnje sodi že skoraj v poklicno de(re)formacijo.

Ostalo je še nekaj ur tega dne. S čim bi se bilo najbolje dolgočasiti?