Od ponedeljka do petka. Spet in spet.

Dolgi ponedeljek

Nekje sem nekoč prebral, da naj bi bil ponedeljek najhujši dan v tednu. Verjetno so imeli v mislih človeka, ki hodi v službo. Ob ponedeljkih ga čaka ogromno pisem/mejlov in čisto svežih na novo nastalih nalog, ki naj polnijo njegove skrbi v dnevih, ki prihajajo. V torek že ve, pri čem je. Sreda je sredi tedna, četrtek pa že prav diši po vikendu. Petek? O njem sploh ni treba zgubljati besed. Morda le to, da je petek za dijaka čas, ko se lahko prepusti otročaju v sebi in se odpusti v omamo pijače, plesa, noči ali pa vsega skupaj. Za študenta in zaposlenega je petek podobno osvobajajoč. Marsikateri študent migrant se ga razveseli, ker je to dan, ko se vrne v svoj kraj. Spet je s prijatelji, znanci, na družinski kuhi in ostalih radostih domačega kraja. Zanimiva mora bit perspektiva upokojenca. Kaj je zanj petek? Petek ima osvobodilno mesto v tednu ravno zato, ker je zadnji dan v tednu, kjer se zahteva skrb in odgovornost. Upokojenec nima čez teden skrbi, ki bi v petek popustile. Zavest o življenju upokojenca me je presenetila. Te perspektive še nisem imel v mislih. Človek gre po približno 40 let vrtenja od ponedeljka do petka v pokoj. Dejstvo, da nam je vsem to nekako grozno, kaže že koren besede "pokoj". Iz istega pomena prihaja pokojnik. Človek, ki ga več ni. Umrli. Bomo o tem raje kdaj drugič.

Izgubljeni red

Vrnimo se k živim. Gledano idealno, je človek od 6. pa vse tja nekje do 23. leta v rednem sistema šolanja. Vsako leto se začne, ob novem letu se prelomi, se stopnjuje, nato pa počasi preide v ležerno poletje in nov začetek. Od prvega razreda osnovne šole pa vse do absolventskega staža, ko opravimo zadnji izpit imamo vedno neko časovnico. Leto za letom napredujemo v višji razred/letnik, ki ima boljši družbeni status kot prejšnji. Vsako leto ima predvidljiv ritem, ki se človeku v teh 16. letih usede v osebnost in samo-dojemanje. Če gre vse po sreči, sledi služba. Tukaj pa se vse postavi na glavo. Ne obstajajo letniki. Ni vnaprej določenega ritma. Vsak test, izpit in letnik, ki ga v času šolanja opraviš, te obogati za novo izkušnjo. Bogatejši si za priznanje v obliki ocen ali številu letnikov, ki jih puščaš za sabo. V službi so zgolj projekti in odgovornosti. Pohvala je žal mnogokrat dojeta kot znak ponižanja. Vsi skupaj verjamemo v ekonomijo potrditev. Pohvale skvarijo, izkaz naklonjenosti šibi. Zato smo raje zadržani in kdaj pa kdaj raje zašimfamo.

Tedni na delu

Ponedeljek kot najhujši dan v tednu začne resneje moriti zaposlene ljudi. Ti nimajo ocen, razredov ali letnikov. Vsak ponedeljek je samo še en ponedeljek v vrsti ponedeljkov, ki so vrtoglavo sledijo brez nekega vnaprej določenega smisla. Vsak ponedeljek v tednu je v času šolanja začel nov teden. Vsak teden je gradil zgradbo, ki se ji ob koncu reče dosežena izobrazba. Služba s ponedeljki razsipava brez obljube o večji zgodbi. Tedni, ki se seštevajo vodijo bolj ali manj k trši koži in lažjemu prenašanju samoumevnosti, da je pač treba delat. Vseeno pa mi je zanimivo, zakaj se je družba zgodovinsko tako organizirala. Šolanje je urejeno kot dobro načrtovana zgodba. Službo pa smo prepustili naključnosti življenja. Pri šolanju je vse jasno, vse predvidljivo. Razred za razredom, letnik za letnikom. Če je pot skozi šolanje cesta, je pot službe bolj plovba po morju. Pot ni več zaznamovana z premagovanjem ovir do napredka na višjo stopnjo, ampak se vse nekoliko razpusti v manjše zalogaje. V službi so projekti. Ni izpitov, ni ocen, ni samoumevnosti napredovanja in družbenega priznanja za premik skozi leto. Je ponedeljek in pot proti petku. Spet in spet.

Na mestu pesimizma

To bi lahko bil zaključek. Naj ne bo. Pesimizem je sprejemljiv samo takrat ko ga potrjujejo dejstva. Takrat se samo-odpravi in se prelevi v realizem. Tega pa cenimo. Zaključimo torej s prehodom na realizem. Človek je marsikaj. Ob vsem drugem je tudi bitje, ki ima zmožnost ustvarjanja. Iz nič napraviti nekaj. Ne vem, kako presekati smisla prazno večno kroženje od ponedeljka do petka. Verjamem pa, da so rešitve v ustvarjalnosti. V priznanju realnosti, da rutina je, in v želji, da bi rutino prebili. Dojemanja delovnega tedna kot rutine, ki naj se jo preseže, nas spodbudi k iskanju različnih možnosti. Hobiji, sprehodi, rekreacija, branje knjig, drama, čebelarstvo, vrt in fotografiranje. To je samo nekaj možnosti človekovega udejstvovanja, ki se človeku pokažejo kot smiselne le, če je prej čutil realnost kot neprijetno. Če smo zgoraj skoraj videli kozarec na pol prazen, si zdaj lahko priznamo, da smo sicer imeli prav, a da je sok življenja na dosegu roke in da si ga lahko sami natočimo. Če smo le dovolj ustvarjalni.