Uvod ali misliti iz perspektiva prehlajenega človeka

Dan, ko začenjam z blogom, sem bolan. Nič hujšega. Navaden prehlad, ki te priklene na posteljo. In kaj zdaj? Nič, nekako se pač zabije ta nenavadni čas. Ker nisem  fen televizije, ta odpade. Poskušal sem z radiom pa ga je bilo hitro dovolj. Tako ležim bolan v brezdelju in pomislim, zakaj ne bi ravno danes začel z blogom? Že dlje časa razmišljam o blogu kot možnosti za izražanje svoje perspektive z idejo, da mogoče celo kdo kaj prebere...

Ko je človek bolan se mu perspektiva spremeni. Relativizira se resnost vsakdanjih obveznosti. Pospravljati ni treba, kljub zarečenim dogovorom, ostaneš doma. Ne moreš se niti kaj ekstra pogovarjati. Hecno je tudi to, da se ti izklopijo intelektualne kapacitete. Koncentracija pade, zadeve, ki jih sicer enostavno razumeš, zaklenejo dostop. Ne glede na to, da smo na nekajdnevni prehlad in gripo navajeni, pa še nisem nikjer uspel naletet na razmišljanje o "perspektivi prehlajenega človeka". Kako se to butasto sliši. Kakorkoli že, zanima me dejstvo, da je človek na postelji ravno tako človek, kot vsi ostali. Le perspektiva se mu spremeni. In končno, kako je biti bolan:

Najprej je fajn, ko se zaveš, da je kar nekaj ljudi na svetu, ki simpatizirajo s tabo in ti želijo čim hitrejšega ozdravljenja. Če imaš srečo, da ne živiš sam, te družina ali partner crklajo s čaji, sadjem in juhami. Dober občutek. Če si v siceršnjem življenju naravnan k delavnosti, ti je prvi dan v postelji tudi rahlo prijeten. Zaveš se, da si utrujen in da je fajn preprosto ležati. A to hitro mine. Simptomi vztrajajo in težijo, zato kljub počitku začneš računati na tisoče opcij, ki se odpirajo za čas po ozdravitvi. Tudi če prej nisi bil nek svetovni popotnik, se ti iz postelje zdi, da greš takoj po bolezni vsaj na luno. Saj je prav tak. Kaj ti pa preostane, če te vse boli, pa nič ne moreš. Sanje o svobodi zdravja pospešujejo okrevanje.

Ne nameravam bit predolgo bolan. Kolikor se poznam, bom še kak dan bolj švoh, potem pa spet po starem. Odločil sem se, da bom izkoristil prehlad za razmišljanje o neobičajnih stvareh, zato se danes načrtno izogibam tem, ki mi običajno ne dajo miru: politika, svetovne razmere, osvobodilna gibanj/arabske revolucije in nenazadnje podnebne spremembe. Zadnje sodi že skoraj v poklicno de(re)formacijo.

Ostalo je še nekaj ur tega dne. S čim bi se bilo najbolje dolgočasiti?