Misliti se ne da instant

Ker bloger ni serviser, da bi moral pisat, ker ga stranke pač najemajo, zaenkrat ne bom nič napisal. Kdaj pa kdaj imam kaj povedat, a to nekako raje zapišem na papir. Blog je čudno samotna zadeva in ne vem, kdo jih sploh bere. Če naj svoje misli delim z neznanci preko bloga, tem pa se v vsej poplavi informacij, linkov in videov ne ljubi brati še nekega razmišljanja, se tut meni zdi zamalo se trudit in skrbet za redne objave. Recipročnost z bralcem, ki poganja blogerja, se ruši, če za vsebine ni interesa. Spletni mediji objavljajo, ker s tem služijo. Bloger piše, ker ima kaj povedati in ker naj bi to nekdo bral. Zadovoljstvo bralca zadovoljuje pisca in ga poganja naprej. To je edino plačilno sredstvo. 

Ne vem, če še verjamem v blog, kot sem si ga izhodiščno zastavil: objavljati razmisleke o temah, ki so manjkrat zastopane, a ponujajo neko perspektivo. Zdi se, da Facebook ljudi navaja na instant pozornost in instant preklapljanje na temo, ki so še pred koncem branja bolj zanimive od teme na kateri se zadržujemo. Pisati skušam za razmišljanje. Z besedili vam hočem ponuditi perspektivo in vas spodbuditi k novim idejam. Zato vse to sta potrebna čas in pozornost. Če te nimate, ker je vsega na internetu preprosto preveč, to razumem in sprejemam. V naslednjih tednih se odločim o nadaljevanju tega bloga. S pisanjem nadaljujem, če presodim, da imajo prispevki tukaj za bralce kak smisel. Pisati zato, da bi se pridružil milijonom instant sporočil, ki polnijo internet, se mi ne zdi vredno tipkanja.

Spomladanska utrujenost

Tega pojma nikoli nisem zares razumel. Izraz spomladanska utrujenost me je spominjal na podobno čudne izraze, kot so vseživljensko učenje, osebna rast in odkritje samega sebe. Vsak od teh konceptov ima svojo logiko in tudi vsebino. Vseeno pa se mi zdijo nekako nenavadni in tuji. Še posebej ko o njih govorijo drugi. In kaj naj bi pomenila spomladanska utrujenost? Predstavljam si, da govorimo o stanju po tem ko se prestavi ura in so dnevi v trenutku dolgi vse tja do osme. Celo zimo že vse od novembra smo bili na programu, kjer se dan konča ob štirih, zato se umiriš doma ob televiziji, kompu ali ob knjigi. Ob takem lepem soncu, kot ga uživamo v zadnjih tednih, bi bilo kaj takega storiti škandal. To sprejmemo, skočimo na kolo ali kar na noge in podaljšamo svoj dan za tri do štiri ure. Po nekaj tednih ugotoviš, da si ves čas v pogonu in da bi se počasi že prilegli kaki prazniki ali dopust. Postaneš utrujen od dolgih dni. Utrujen na prav spomladanski način. 

Na srečo je naša kultura organizirana tako, da se s spomladansko utrujenostjo soočamo na človeku in družini prijazen način. Imamo prvomajske praznike. Takrat se spočijemo od pomladi, da bi se zagnali v čisto pravi pred poletni zagon. Da pa ne bi bili preveč poletno utrujeni, za nas že kmalu poskrbijo poletne počitnice na 35°C. Prav sreča, da imamo letne čase.

Potovanje rose - klavir

Kapljice, ki imajo moč potovanja nad sončno pokrajino. Let v višave proti morju. Mirno in nevidno v užitje cvetočega sveta pod sabo. Prostranost.
 http://www.youtube.com/watch?v=9wxrB41PMhw

Jeseni nad gozdom - klavir

Igra klavirja, ki si zasluži pozornost na pravi način. Svet naj se zaustavi. Hrbet naj drži posteljo. Svetloba naj se zmanjša. Skladba nosi moč, ki dregne nekoliko v žalost, a omogoča stik z notranjim.
http://www.youtube.com/watch?v=-HP_BR_rC6k&feature=related

"Ob takem lepem soncu."

"Zunaj je tako lepo, ti pa not ždiš. Pojdi ven, zaužij svež zrak, izkoristi lep dan."

"Ne ljubi se mi. Bom kar not."

"Ob takem lepem soncu?!"

"Tako je."

           

*

Izsek iz pogovora, kjer trčita dva precej drugačna pogleda na svet. Prvi očita »lenobi«, ki »zapravlja« življenje ob takem lepem soncu. Pomlad je, narava se prebuja in z njo ljudje. Vsi so zunaj. Mesto je zaživelo. Ta je pa not in ždi ob knjigi, zvezku ali računalniku. "Ob takem lepem soncu." Poziv na spomladansko sonce nam je naraven in edini logičen. Ga razumemo in poznamo, zato se poskusimo za razliko poigrati z interpretacijo čudaškega početja, da bi razumeli, zakaj nekdo zabija čas v sobi »ob...« sej veste.

Homo diaforicus

Filozofski antropologi se med drugim ukvarjajo s vprašanjem, kako razložiti človeško naravo. Bega jih dejstvo, da je človek bitje, ki živi v totalnem nasprotju s tem, kako ves živež preživi svoj čas na planetu Zemlja. Zakaj je človek tako poseben? Ob zavedanju, da je religija že podala odgovore na ta vprašanja in da nas ti odgovori niso prepričali, nadaljujemo tole razmišljanje. Filozof Borut Ošlaj sodi med tiste, ki so se resno in temeljito ukvarjali s temi zahtevnimi vprašanji. Za rezultat je nastala knjiga Homo diaphoricus, ki po mojem razumevanju sicer ne poda odgovora, opozori pa na eno dejstvo, ki je pri človeku prisotno, pri živalih (in rastlinah) pa tega ni. Človek ustvarja predmete. Svet rastlin in živali deluje tako, da se za dosego interesov nekega bitju uporabi tisto kar se neposredno nahaja v okolici ali genskem zapisu. Človek pa je bitje, ki za dosego ciljev uporablja stvari, ki prej niso obstajale. Ustvarja.

Zakaj umetniki »trpijo«

Znana floskula, ki nam jo je podal šolski sistem je, da so umetniki živeli težko življenje polno trpljenja in nerazumevanja. Kot otrok čas, kjer je ugodje največji dosežek posameznikovih prizadevanj, so se mi umetniki potemtakem zdeli bedniki, ki ne znajo živeti. Zunaj je tako lepo sonce, oni pa ždijo v sobi, razmišljajo, pišejo in nekaj ustvarjajo. Čuden je ta folk. Po drugi strani pa jih slavimo, ko »nam« naklonijo slovensko himno, ovekovečijo Romea in Julijo, danes pa nam polnijo gledališča pa tudi film. Ustvarjalci dojemajo svet kot problematičen. Sam po sebi jim povzroča nelagodje, ki je neprijetno. Da bi s tem počutjem soočili in si naredili svet znosen, se lotijo ustvarjanja predmetov. Nekateri med njimi raziskujejo svet, drugi pišejo in slikajo. Prvi nam delajo znanost, drugi svet umetnosti in kulture. Ustvarjalci trpijo svet, zato protibolečinsko ustvarjajo. »Imamo umetnost, da ne propademo ob resnici.« - Nietzsche

Ustvarili so nam človeštvo

Svet živali poteka bolj ali manj po naslednjem receptu. Bitje se rodi, se prehranjuje, se igra in spi. Ko odraste, igro zamenja razmnoževanjem in skrbjo za potomce. Ostalo ostane enako. In potem imamo človeka. Kako človek paše v ta svet. Ne bomo šli v raziskavo vzporednic, s tem se lahko poigra vsak sam. Opozoril bi rad le na lastnost, ki jo ima človek kot potencial, živali pa so zanjo bolj ali manj prikrajšane. Zdaj ste že uganili – ustvarjalnost. Človek je ob tem, ko bi se lahko »pasel« in se ukvarjal z običajnimi opravili ob lepem spomladanskem dnevu, začel razmišljati in se mučiti z vprašanji, zaradi katerih je začel svet »trpeti«. Danost sveta mu je bila problematična. Ni mu bilo všeč, da vsak dan tvega smrt, zato zatočišče nadgrajeval v hišo. Vleko stvari naokoli je prekinil izum kolesa. Bolezni so začeli blažiti z izumljanjem medicine. Pridelava hrane pa je zmanjšala naključnost ulova in nabiralništva. Skrajšajmo. Človek je ustvaril civilizacijo tako, da je začel danost življenja trpeti, namesto tega ustvarjati predmete, po stoletjih izpopolnjevanja, menjave in učenja so ustvarili človeštvo, kot ga poznamo danes.

*

»Zakaj čepiš not ob takem lepem soncu?«

»Če bi sonce bilo tako lepo in življenje zunaj tako prijetno, bi se spravil k pameti in zaužil pomladni dan. Trenutno pa sem sredi vprašanj, ki me mučijo že dneve in zunanjega sonca ne dojemam tako lepo kot srečni ljudje zunaj. Prebiti se moram skozi slepe točke in najti pot naprej iz zagate, ki me muči že toliko časa. To mi je pomembnejša naloga, kot uživati na soncu.« je dejal čudaški Albert dan pred odkritjem splošne teorije relativnosti.