Ker bloger ni serviser, da bi moral pisat, ker ga stranke pač najemajo, zaenkrat ne bom nič napisal. Kdaj pa kdaj imam kaj povedat, a to nekako raje zapišem na papir. Blog je čudno samotna zadeva in ne vem, kdo jih sploh bere. Če naj svoje misli delim z neznanci preko bloga, tem pa se v vsej poplavi informacij, linkov in videov ne ljubi brati še nekega razmišljanja, se tut meni zdi zamalo se trudit in skrbet za redne objave. Recipročnost z bralcem, ki poganja blogerja, se ruši, če za vsebine ni interesa. Spletni mediji objavljajo, ker s tem služijo. Bloger piše, ker ima kaj povedati in ker naj bi to nekdo bral. Zadovoljstvo bralca zadovoljuje pisca in ga poganja naprej. To je edino plačilno sredstvo.
Ne vem, če še verjamem v blog, kot sem si ga izhodiščno zastavil: objavljati razmisleke o temah, ki so manjkrat zastopane, a ponujajo neko perspektivo. Zdi se, da Facebook ljudi navaja na instant pozornost in instant preklapljanje na temo, ki so še pred koncem branja bolj zanimive od teme na kateri se zadržujemo. Pisati skušam za razmišljanje. Z besedili vam hočem ponuditi perspektivo in vas spodbuditi k novim idejam. Zato vse to sta potrebna čas in pozornost. Če te nimate, ker je vsega na internetu preprosto preveč, to razumem in sprejemam. V naslednjih tednih se odločim o nadaljevanju tega bloga. S pisanjem nadaljujem, če presodim, da imajo prispevki tukaj za bralce kak smisel. Pisati zato, da bi se pridružil milijonom instant sporočil, ki polnijo internet, se mi ne zdi vredno tipkanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar