Praktična modrost

Nastop na TED konferenci o pomenu praktične modrosti pred slepim sledenjem pravilom.
http://www.ted.com/talks/barry_schwartz_using_our_practical_wisdom.html

Zakaj ne pomagamo ljudem z drugega konca sveta

»Sploh še koga zanima (gane) dogajanje po svetu? In, kako odgovarjate na vprašanje, ki so ga deležni aktivisti dejavni na tujem - zakaj pomagati ljudem nekje daleč stran, ko pa je doma toliko pomoči potrebnih? Hvala za pomoč.« VAL 202, 21.1.2011

*

Odgovora sta verjetno vsaj dva:

Daleč od oči, daleč od srca

Najprej ljudje sočustvujemo s tistimi, ki jih vidimo, slišimo, se z njimi pogovarjamo, oziroma njihovo težko življenje neposredno čutimo. Skratka sočustvujemo in dejavno pomagamo tistim, ki so nam blizu. V takih situacijah se odzovemo z vsemi čuti in razumom, zato čutimo neko solidarnost. Pri nekaterih obstajajo kozmopolitska čustva in solidarnost, zato se odločajo pomagati ljudem od daleč.

Ne humanitarnost, sistemske spremembe

Ljudje na drugem koncu sveta so nam predstavljeni bolj abstraktno. Kot zgodba, stvar domišljije. Za njihove usode kdaj slišimo, vidimo kako fotografijo, posnetek. Po drugi strani tudi vemo, da gre poziv na pomoč milijardam soljudi po svetu, zato naš prispevek ne bi bil bistven. Pri vprašanjih podsaharaske Afrike in drugih podobnih primerih, vemo tudi, da konkretna dejanja nimajo smisla, če po drugi strani nad njimi kot Zahod izvajamo neokolonializem in jih izkoriščamo za naravna bogastva. V mnogih državah sveta so potrebne politične spremembe, ki bodo resnično postavile temelje za izboljšanje stanja. Humanitarizem v Afriki v zadnjih desetletjih ni rešil skoraj ničesar.

Zaradi povezave prvega in drugega aspekta, je pomagati nekomu na drugem koncu sveta zelo težko. Ne nazadnje pa je pred nami vprašanje odgovornosti, kjer se strinjam, da smo za svoje bližnje neposredno odgovorni, medtem ko ljudje z drugega konca sveta sodijo pod odgovornost nekoga drugega.

Kamenjanje podnebja – ali kaj imata skupnega podnebje in Slovenski parlament

Po lanskem napadu parlamenta z granitnimi kockami so bile zadeve jasne. Za poškodovan parlament je sokriv vsak, ki je vrgel kocko. Ne zanima nas ali je njegov kamen razbil šipo, vrata ali spomenik. Tudi ne oprostimo tistim, ki niso vrgli dovolj močno, da bi kamen karkoli zadel. Kdor vrže proti parlamentu, je sokriv za njegovo uničenje.

Podnebje. Slovenija polni ozračje s 5 krat več izpustov na prebivalca, kot jih lahko stabilno podnebje prenese. Na osebo oddamo okoli 10 ton izpustov CO2 na leto, 2 toni na prebivalca pa je trajnostna meja. S tem prispevamo k pospeševanju nevarnih podnebnih sprememb.  Za posledicami destabilizacije svetovnega podnebja, ki je človekovega izvora že zdaj umira na tisoče ljudi, še več pa jih mora zapustiti svoje domove. Tudi v Sloveniji smo priča vedno hujšim poplavam, točam in neurjem. Po napovedih znanstvenikov se bodo taki pojavi še okrepili v primeru, da ne ukrepamo za odločno zmanjševanje izpustov na trajnostno mejo.

Če zadevo skrajno poenostavimo in rečemo, da nadaljnje oddajanje toplogrednih izpustov, pomeni uničevanje varnega podnebja, lahko vidimo podobnost s metanjem kock v parlament. Vsak ki vrže kamen v podnebje, je soodgovoren za uničenje varnega podnebja. Na sebi nosimo tudi odgovornost za posledice destabiliziranega podnebja  kot so človeške žrtve in preseljevanje ljudi. Največjo odgovornost za preprečevanje »nasilja« nad podnebjem ima pa vendarle vlada. Države so namreč tiste, ki morajo ščititi osnovne človekove pravice kot so pravica do zdravega in varnega okolja. Sprejeti morajo zakonodajo, ki zavaruje podnebje in omeji metanje CO2 vanj. Namesto tega slovenska vlada razmišlja, da bi zgradila »top«, ki bo sam v ozračje izstreljeval celotno količino izpustov, ki jih v Sloveniji lahko trajnostno izpustimo v ozračje.

Tako kot je vsak posameznik odgovoren za kamen, ki leti iz njegovih rok, enako moramo prevzeti odgovornost za »kamenjanje« podnebja. Razmislimo, kako svoje izpuste zmanjšati za 80% in kako vlado prepričati, da naj umakne načrt o topu v Šoštanju, ki se pridružuje napadom na podnebje.

Summer road (mobile photo)

Biti moški?

"...moški so v patriarhatu prav tako deprivilegirani kot ženske, le da se to kaže na drugačen način."    Tomaž Flajs

Ne glede na njegovo krivičnost, je bil patriarhat v določenem zgodovinskem obdobju funkcionalen. Moškemu je bilo jasno določeno mesto, vedelo se je kaj se od njega pričakuje in kaj lahko on pričakuje od drugih. Danes se nahajamo v dobi, kjer smo patriarhat dekonstruirali kot krivičen in nelegitimen način organizacije družbe. Skupaj z enakopravnostjo spolov, raste tudi potreba po redefiniranju naših spolnih vlog. "Ženske" in "moške" revije se obnašajo kot da problema ni in še naprej reproducirajo bolj ali manj stereotipne predstave o ženska in moških. Ti stereotipi večinoma koreninijo v patriarhatu, le da so zdaj preoblečeni v drugačno govorico. Moški z Marsa in ženske z Venere. Moški, ki je doživel že kako težjo izkušnjo v življenju, zna povedat, da naša žalost, strah ali druga čustva niso nič lažja, manjša ali manj prisotna kot naj bi to veljalo za ženske.

Ker je o vprašanju sodobnega moškega veliko že povedanega, bom svoje misli tukaj zaokrožil in vas raje napotil na vire, kjer lahko najdete zelo zanimive vsebine za odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni biti moški. Za začetek si morda pogledate intervju s psihoterapevtom Tomažem Flajsem, ki se je specializiral za to področje. Na njegovi spletni strani, si lahko preberete več razmišljanj o vprašanju moškosti.

Idejo, da je moški zaprt v škatlo pravil t.i. man box, ki onemogoča kakovosten in spoštljiv odnos moškega do sebe in drugih, je zelo dobro ponazoril Tony Porter v svojem nastopu na TED konferenci. Prispevek je v angleščini, a poleg angleških lahko uporabite tudi hrvaške ali srbske podnapise.

Res je, da se bom k temi še vrnil, a če še nimate dovolj in vas zanima, kako popularna kultura reciklira škodljive stereotipe o moških kot nasilnežih, bo dokumentarec Tough Guise dobra izbira. Zelo zanimivo razmišljanje z naslovom Moški se ne rodi, moški šele postane pa kar samo kliče po branju.

*Če se vam zdi ta objava zanimiva, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.

Ne Janše z desne, ne novega mesije z leve. Potrebujemo streznitev.

Premlad sem, da bi lahko podal tehtno analizo stanja v Sloveniji, kaj šele, da bi od mene pričakovali rešitve. Vseeno pa čutim nemir ob opazovanja stanja v naši družbi in rad bi ponudil vsaj neko refleksijo, ki naj prispeva k potem naprej.

Napaka z leve

Ko sem bil mlajši, sem kar nekako refleksno simpatiziral s levico in s strankami iz liberalnega pola. Enako refleksno sem se naučil gledati na slovensko desnico kot polje, kjer se združuje slabo, nazadnjaško in neumno. Ugotavljam, da sem bil premalo kritičen in da je treba neusmiljeno hladno pogledati na oba politična pola. Za javne zadeve sem se začel zanimati nekje na začetku Janševega mandata in kar hitro sem spregledal koruptivne, klientelistične, populistične in lažnive poteze vladne politike. Takrat naiven dvajsetletnik sem se pustil ujeti v varljivo zgodbo, da je problem v Janši in da bo vse drugače, ko pridejo razsvetljeni na oblast. Tako sem podprl menjavo oblasti. Aktivneje kot marsikdo. 

Osebna streznitev

Sledilo je osebno dozorevanje, boljši občutek za realnost, hkrati s tem pa grenko spoznanje, ki ga še zdaj ne morem prebaviti. Oboji delujejo na isti način. Oblastniki pod Pahorjevim vodstvom so se izkazali kot bolj sproščeni in bolj svobodomiselni po stilu, glede politike in upravljanja javnih zadev pa sem pri obstoječi vladi opažal iste stvari kot pri Janševi vladi. Podobne afere, zlorabe, pomanjkanje kredibilnosti in splošna odsotnost vsebine.

Simbol obstoječega stanja: TEŠ 6

Najbolj evidenten primer, ki vam lahko pomaga, da se strinjate z mano, je morda zgodba o TEŠ 6. Projekt termoelektrarne, ki je "nihče noče" pa ga kljub temu vsi dopuščajo. Zgodila se bo investicija vredna najmanj 1,3 milijarde (650€ na prebivalca), ki bo postavila objekt, ki naj nahrani lokalne in nacionalne politično gospodarske elite, da bodo imele kaj početi v naslednjih dvajsetih letih. Potem bo treba zaradi onesnaževanja, to je že zdaj jasno, premogovno elektrarno ustaviti, davkoplačevalci pa bomo nosili stroške padle investicije in reševanje socialnega problema. Ponovno poudarjam: tega se zaveda tako vlada kot opozicija in nihče ne protestira.

Kolektivna streznitev

Ne moremo popraviti preteklih napak, če ne razumemo, zakaj gredo stvari narobe. Namen tega razmisleka ni v tem, da vas spravim v slabo voljo ali da vam okrepim občutek brezupa. Zgornje misli sem zapisal zgolj zato, da bi sebe in nas spodbudil k procesu, ki bi mu lahko rekli streznitev. V zelo zanimivem intervjuju, nas k tovrstni streznitvi poziva dr. Urban Vehovar. Intervju govori sam zase in ga ni treba posebej komentirati.

Resnici v oči

Naj zaključim. Danes moramo ugotoviti, da problem za situacijo današnje družbe ni v tej ali oni vladi, kar bi pomenilo, da je rešitev zgolj v volitvah. Ne, potrebno bo opraviti težjo nalogo: zavrniti moramo poenostavitve z leve in desne. Prepoznati bomo morali resnične probleme v naši družbi, se z neprijetno resnico soočiti, neznosno težo situacije začutiti in se šele potem usmeriti k rešitvam. Svojo podporo in morda glas na volitvah bomo smiselno namenili zgolj tistemu, ki nas spoštuje dovolj, da nam pokaže predloge za rešitev nastalih vprašanj in pogum ter odločnost, da se z njimi sooči. Ta ideja mi ni všeč, a morda nam ne bo preostalo drugega, kot da bomo morali tudi pri nas organizirati svoj Tahrir.

*Če se vam zdi ta objava zanimiva, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.

Zdrav človek

Kot ljubiteljski bralec psihološke literature sem z veseljem naletel na knjigo o psihoterapiji, ki je letos izšla v Sloveniji. Med prispevki sem našel zelo zanimivo definicijo "duševnega zdravja", oziroma zdravja na sploh, ki si jo je vredno zapomniti. Z manjšo prilagoditvijo gre takole:

Zdravje pomeni funkcioniranje človeka (organizma) tako, da se zaveda svojih trenutnih potreb in možnosti za zadovoljevanje teh potreb, da sprejema odgovornost za svoje potrebe, svoja dejanja in odzivanje na vplive okolja. 

(str. 365)

in

"Nezdrav način je tisti, ki v dani situaciji ni ustrezen, ki v dani situaciji pomeni prekinjanje kontakta in zato ne privede do zadovoljitve posameznikovih potreb ali pa povzroči škodo v okolju." 

(na isti strani)

Misli, ki jih zajemata navedka, se mi zdijo uporabne za razumevanje nas samih in tudi drugih ljudi. Kot pravi zgornje razmišljanje, je zdrav človek tisti, ki se zaveda samega sebe, svojih potreb in je v pristnem kontaktu z okoljem v katerem živi (str. 368). Pa srečno!


*Če vam je ta objava všeč, postanite spremljevalec ali spremljevalka tega bloga s prijavo tukaj in sproti boste obveščeni o novih objavah.

Paprika guardian

We had a problem with litle green bugs, who were eating paprika leaves. Not anymore. We have got paprika guardian who is eating them. On this photo you can observe one in action.

Drava from Lent (m_photo)

No matter asphalt (m_photo)

The power of introverts

Blog osebe, ki si prizadeva za (samo)spoštovanje 50% ljudi, ki so introvertirane narave. Strani še nisem resno obdelal, a zdi se, da je koristna za tiste, ki nas to zanima.
http://www.thepowerofintroverts.com/

20 let države. O osamosvojitvi malo drugače.

Te dni spremljamo tone besed in sporočil, ki na tak ali drugačen način obdelujejo 20 letnico samostojne države. Vsak ima tukaj neko bolj ali manj izdelano perspektivo. Na tem mestu ne bi kaj dosti modroval o veličini dosežka osamosvojiteljev ali obratno, obujal razmišljanja o sladki preteklosti v veliki skupni Jugoslaviji. Resnica je namreč ta, da se ne spomnim ne osamosvojitve, ne Jugoslavije. Pred 20. leti mi je bilo le 6 let.

Generacija 80'

Zanje tedne in praktično ob vsakih volitvah nam mediji postrežejo z razpravami o osamosvojiteljih in njihovem trudu za samostojno državo. Peterle kot prvi predsednik vlade in Janša kot en izmed vodilnih osamosvojiteljev vztrajno skrbita, da njunega dela ne pozabimo. Drugi omenjajo Kučana in Drnovška kot pomembna igralca v tistih časih. Kot človeka, ki je takrat komaj vstopal v šolo, me te zgodbe ne zanimajo preveč. Njihovi časi so zame podobno abstraktni kot je II. svetovna vojna ali Napoleon. Pomembna zgodovina, a o njej vem le to kar so mi povedali, oziroma sem uspel prebrati. Leta 2011 je 18. letnik rojen leta 1993. Dve leti za osamosvojitvijo. Zanj je osamosvojitvena zgodovina podobno abstraktna kot zame in za nekaj desettišoč drugih mladih, a polnoletnih volivcev.

Pozabljena sedanjost

Kot pripadnik mlade generacije, ki ima silne težave oblikovati svoje volilne preference v obstoječi strankarski ponudbi me moti, da so politiki osamosvojitve pozabili na nas. Mlade danes bolj kot prostest za osvoboditev Janše in barikade proti JLA zanima, kaj jim ponuja prihodnost. Zanima jih, kdo bo poskrbel za njiove težave sedanjosti. Peterle, Janša, Kučan in drugi osamosvojitelji, za vas imam nekaj vprašanj. Mladi v svojih dvajsetih bi se radi osamosvojili. Kje naj se zaposlijo? Kako naj plačajo varno in dolgoročno bivanje v lastnem domovanju? Vi, ki vam je mar za ohranjanje družine, kako naj se odločamo za otroke, ko pa nimamo rednih prihodnkov in ne za en laptop lastnine? Osamosvojitelji, vaših dosežkom vam ne odrekam, vašega dela zaradi mladih let in mankajočega spomina ne morem zares vrednostiti. Lahko pa ocenjujem vaša prizadevanja za reševanje vprašanj, ki nas težijo danes. Zakaj pravila jekleno držijo vsakič, ko narobe parkiramo, pri korupciji, kraji državnega premoženja, sumljivih navezavah politike in kapitala pa vsakič odpovejo? Brez komentarja vas postavljam pred žalstna imena zablodele sedanjosti: Ivan Zidar, milijardno oškodovanje iz gradnje avtocestnega križa, Hilda Tovšak, Igor Bavčar, Zoran Jankovič in sinovi, milijarde v premog in škodo v zrak pri TEŠ 6, Patria,...

Politika zdaj

Ob 20. letnici države naj si mlada generacija drzne svojo politično zahtevo. Če vztrajamo na ideji, da so politiki tisti, ki jih najamemo, da nam upravljajo državo, imamo pravico postaviti pogoje našega udeleževanja na volitvah. Osamosvojitev je pomemben dosežek in lepo je imeti svojo državo. Čistke osamosvojiteljem. Fajn praznujte, a jutri je nov dan. Takrat, torej danes pa zahtevamo odgovore na vprašanja, ki nas težijo danes. Če naj vas volimo, zahtevamo:

1.    Vizijo razvoja Slovenije danes in v naslednjih letih.

2.  Končanje večnih razprav o partizanih in domobrancih s priznanjem odgovornosti za zločine in z razumevanjem duha časa. Leta 2011 nočemo poslušati o zgodbah izpred več kot 60 let.

3. Vizijo prehoda na trajnostni razvoj. Podnebne spremembe, prehranska kriza, zaton Zahodne civilizacije in izraba naravnih virov na omejenem planetu, so dejstva, ki zahtevajo odgovore politike.

4.    Končanje neproduktivne delitve na leve in desne. Veeno mi je, kdo je za Cerkev in kdo za Pankrte. Hočemo sposobne in nekorumpirane politike, ki jim je do uresničevanja ciljev za skupno dobro.

5.    Ekonomijo in delovna mesta, ki izpolnjujejo in nam dajejo smisel življenju. Potrošništvo in gospodarska rast ne moreta biti ultimativno vodilo uspešne družbe.

Nazaj v prihodnost

Omenil sem le nekaj idej, ki naj navdihujejo politični program, če naj ta zaustavi resignirani zamah z roko in nas spravi na volitve, morda pa tudi v politične stranke. Politika je pomembna stvar in škoda bi bilo, da jo mlada generacije zavrže kot sprijeno polje organiziranega plenenjenja. Da bi mladi razumeli pomen skupnega življenja in vizije, ki jo potrebujemo za razvoj naše družbe, morajo politiki na delo.

Ob 20 letnici osamosvojitve čestitam vsem, ki so se borili za emancipacijo Slovenije in njeno mesto v prihodnosti neodvisnih držav. Osamosvojiteljem je uspel pomemben uspeh in danes je njihov dan. Jutri pa se je potrebno strezniti v Slovenijo 2011 in prevzeti odgovornost za sedanjost in postaviti vizijo, kako premagati nelagodno prihodnost. Pred 20. leti je Kučan izrekel: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Čas je, da se politika zbudi in začne s tistim »jutri«, ukvarjati že danes.  

Portoroz morning (m_photo)

Situations (m_photo)

Scary creatures (m_photo)

Zamenjati oblast. Kaj pa menjamo?

Predčasne volitve zgolj zato, da bi opoziciji omogočili prihod na oblast, niso dovolj.

Te dni se veliko govori o predčasnih volitvah. Vlada naj ne bi bila operativna. Predsednika vlade sesuvajo z referendumi, z napadi, zavajanji in z utemeljenimi pozivi. Izpodbija ga tako opozicija kot koalicijske stranke. Zdi se kot da ni drugega, kot da gremo na predčasno volitve. Že čez nekaj mesecev bi lahko volili in dobili… Kaj? Kaj prinašajo predčasne volitve? Janševo vlado. V redu, a kaj to pomeni? Govorimo o vrnitvi iste politike, ki smo jo videli pri prejšnji vladi? Tega nočemo. Kaj, razen zamenjave obstoječe vlade prinaša Janša?

Poskusite si našteti tri stvari, ki se bodo spremenile na bolje, zato ker bomo dobili Janšo. Poznate SDS-ov program? Veste za kaj se zavzemajo? Kolikor razumem, kritizirajo vlado zato, ker je nesposobna in ker ne zna reševati problemov. A kaj je alternativa? Kako bodo poskrbeli za pokojnine v vladi, ki jo napovedujejo? Kako bodo ustvarjali delovna mesta? Bodo napravili premike na področju okolja? Bodo našli način, kako zagotoviti stanovanja in delovna mesta za mlade? Kako bodo ohranili socialno državo? Pustimo Cerkev, kulturni boj in nacionalizem. Kaj prinaša Janša mimo drugačnega pristopa do teh že standardnih tem, ki mnogokrat edine delijo politični prostor?

Dokler na vsaj nekaj od teh vprašanj ne dobimo realnih in zadovoljivih odgovorov, bodo predčasne volitve in navijanje zanje zgolj manever, s pomočjo katerega nas bodo prepričali, da pomagamo oblasti željnim iz opozicije na oblast. Da ne bo pomote. Trenutno stanje se mora spremeniti. A če naj grem na volitve, da bi zamenjal oblast, hočem imeti zato dobre razloge. Zamenjati Pahorja, zgolj zato, da dobimo Janšo žal zame in za 80% ne-volivcev SDS ni dovolj. 

Kaj je prav in kaj narobe v sodobnem svetu tehnologij

Vsi ki imate radi filozofijo in razprave o etiki ali tehnologiji, boste uživali v tem izvrstnem nastopu, kjer govorec pokaže na več načinov, kako lahko razmišljamo o tem, kar je prav in kaj narobe v svetu sodobnih tehnologij. Gre za nastop na TED konferenci, tako da tisti, ki TED poznate, veste, da gre za kakovosten in zelo zanimiv nastop. Se priporočam tudi za vaša priporočila. Dodajte komentar pod ta zapis.

Več nastopov ne spletni strani TED.

Sen mladosti

Konec prvič zagrozi.

Prihodnost jekleno v prsa se smeri.

Pravljica mladosti sna

postaja preluknjana.

Ko red sistema čas še oblini,

disciplina predstavo z rutino hlini.

Izpita dejstvo bi zadetek,

s sabo nosi ga vračajoči petek.

Noči pregrinjalo

pogledom otopi bodalo.

Zvoku ritem šum primeša.

Ples pravilom štrene meša.

A enkrat poči.

Svet barvno se predoči.

Hladno ogledalo zrasli pridržijo.

Padajoče sanje skoz kanal drvijo.

Slad spomina pod časom zori.

Lesk mladosti spominu dvori.

Smrt prvič nase opozori.

Konca svet blešče pogum šibi.

Golega obleči?

Modrost rosnih let to preči.

Pot s smerjo obogatiti?

Le srca čas zmore to pustiti.

Referendum: trikrat NAROBE

Naj izkoristim priliko in podam še kratko mnenje o sobotnem referendumu. Ne bom govoril o vsebini, ker domnevam, da smo slišali že dovolj. Izpostaviti želim (ne)odgovornost politike za vladanje. Kaj na povedo politiki s tem ko nas pozivajo h glasovanju »trikrat ZA« ali »trikrat PROTI«?

1. interpretacija:

Nekdo je »proti« ali »za« vsa tri vprašanja na referendumu, zato ker nasprotuje vsem vladnim odločitvam ali pa vse tri odločitve podpira. Razmišljal je s svojo glavo in ugotovil, da njegovo lastno mnenje trikrat natančno sovpade bodisi z vlado bodisi z opozicijo. Redek primer, a se dogaja.

2. interpretacija:

Referendum se razume kot sredstvo za podporo, še bolj pa za kaznovanje vlade. Kdor je proti vladi, je trikrat proti ne glede na vprašanja in posledice za ljudi. In obratno. Trikrat jasno. Tako kot so rekli. Avtomatsko.

Na referendumu imamo možnost se odločati o treh čisto konkretnih stvareh. Če se iskreno vprašamo o naših stališčih, vidimo, da ne moremo zares enoznačno potrditi trikrat za ali proti. Gre za različne teme, z različnimi posledicami. Zagovorniki vlade, ki so trikrat »za« niso resni. Gre za tri različne stvari, ki jih ne moremo kar stlačit na odločanje za »trikrat«. Še bolj je neresna opozicija, ki dobro ve, da bo takšno ali pa še bolj radikalno pokojninsko reformo sprejeti tudi sama, a se ne more upreti skušnjavi, da ne bi zajahala vala populizma in pozivala k »trikrat proti, da bi si s tem nabrala politične točke in vladi zadala čim hujši udarec. Toda to se dela na volitvah in ne na referendumu o čisto konkretnih stvareh.

Imamo demokratično državo, v nedeljo pa izjemno priložnost in odgovornost, da se ljudje neposredno opredelimo do treh konkretnih tem. Zapomnite si, da bomo mi tisti, ki bomo nosili posledice nedeljske odločitve. Predvsem je to pomembno pri pokojninski reformi. Vladi in opoziciji gre zgolj za ohranjanje oziroma za prevzem oblasti. S tem ni nič narobe, ampak mi volivci moramo razmišljati o našem interesu. Zato vas pozivam, da razmislite o vsakem vprašanju posebej, ko se boste odločali in ne pristajajte na logiko, ki vas poniža na glasovalne stroje, ki obkrožijo nekaj »trikrat«. Trikrat ZA ali trikrat PROTI je trikrat NAROBE. Spoštujmo zgodovinski dosežek, ki ga predstavlja demokracija in njen institut referendum in se odločimo z polno odgovornostjo za posledice našega glasovanja.

Ne trikrat ZA, ne trikrat PROTI, ampak trikrat tako, kot VI mislim, da je PRAV .

Lunch time (foto)

Lekcija Mladić

V razpravah ob aretaciji Ratka Mladića zamujamo priliko, da bi se naučili nekaj bistvenega. Iz njegove zgodbe moramo potegniti lekcijo, podobno tisti, ki smo se je naučili od nacistične Nemčije. Kako bi odgovorili, če bi vas ob Mladićevi zgodbi vprašali po nauku zgodbe v maniri zgodovinskih vzklikov Nikoli več! ? Nikoli več česa? Srbskega ekspanzionizma? Velikosrbske agresivne politike? Da to so dobri kandidati za na smetišče zgodovine. A če ostanemo pri tem, smo spregledali priliko za globljo lekcijo. Nikoli več! mora vsebovati za nas pomembnejše sporočilo. In tu lahko postane zgodba Ratka Mladića lekcija za vse nas. 

Skupaj z grozodejstvi tega generala si moramo prizadevati, da na smetišče zgodovine čim uspešneje in temeljiteje odvržemo več stvari. Šovinizem, skrajni nacionalizem, medije kot propagandno trobilo, intelektualce kot prisklednike oblasti, cerkev, ki sodeluje z vojsko in skrajno ideologijo, religijo kot deklo političnih interesov. Vse to se dejavniki, ki so uspešno tvorili vnetljivo mešanico razlogov, ki so prižgali vojno na balkanu in prinesle na oblast človeka kot je Mladić. Skrajni populizem, ki se raste z nestrpnostjo in nevednostjo ljudskih množic je v mirnem času morda hecen. Tako mnogi pri nas vidijo SNS in njenega voditelja. A ko se razmere zaostrijo, so populistično šovinistična politika tista, ki prva zaneti sovraštvo in nasilje. Če naj se tokrat kaj naučimo, bo Ratko Mladić služil za lekcijo proti sovraštvu, šovinizmu in nestrpnosti do drugačnih. Z mislijo na žrtve Mladićeve morije si zapomnimo: 

Nikoli več šovinističnega populizma v politiki! 

Exit (foto)

Lovely coffe (foto)

Speed (foto)

Power of life (foto)

Rozca (foto)

Ptujska Drava (foto)

Trapped in a national box*

Recently I had a chance to stay and work in one of the European capitals for a whole week. When not in the office I was hanging around with people from different regions of Europe. Due to the fact that I am living in relatively small city, which is not really multicultural in nature, my experience in this city has been opening several questions. Firstly how come that we are living in so separate worlds in Europe? In USA there are 300 million people living together in a system and cultural form which enables them to exchange ideas and communicate in other ways. Similarly this can be said for South America, India and China. But this is not the case in Europe. We are living in around 35 countries in geographical area of Europe which is in similar size as Sahara desert.

National box

I am not searching for historical or sociological reasoning which could explain special European situation of cultural segmentation. I am simply stricken by the idea that we are living in so separate worlds in our little country. Just think about it. What do you know about people living in region which is 300 or 500 km away? I don’t know for other countries, but in Slovenia you can get an impression that what is going on in our country is the most important thing in the world. We don’t know and care about worries and thoughts of people living in other countries. We often think that we are ones who are inventing our political or social situations. At least this is the impression you get from watching our media.

Universal challenges

As much it is true that people are smiling, crying, dancing and mourning everywhere in the world, the same mostly holds for other situations like in social conflicts and political issues. In a different degree but in some level everywhere in the world societies have similar problems.  Corruption “tries” to spread always when it can, politicians from everywhere are rather following business interests that interest of people who elected them. And everywhere people are trying to fight these things. If we would be open enough to first communicate and then listen and learn from one another, we could be more successful in addressing those case specific but common issues.

Language – bridge or a barrier

At one point of my week out of country I was impressed by the fact that I can freely talk and exchange ideas with people from totally different cultural and social horizons. We all can talk and cooperate because we all speak English. This is wonderful. I think everybody should learn language which can help them to start exchange their worlds with people out of their national zone. It doesn’t matter if its English or Esperanto, but I am sure that position of being locked in your own language is wasteful loss of opportunity. Maybe I am thinking this way because I am interested in ways people live and think in other countries. I can imagine that my reasoning doesn’t count for big language communities like Americas, China or India. But country with two million people should be open to hear what other 99, 97% of people on the planet has to say.

Business leads the way

I am not specifically interested in following business models as a way for society to follow. But this time it is interesting that successful organizations, mainly business oriented, are already doing what I call for. In business world English is as fundamental as wearing a suit or having an email. Business man and women know that one cannot address specific business problems if they don’t pay attention to solutions which already exist. This openness saves them money and makes them players. Why aren’t we doing the same when it comes to politics and society? Why are we national inventors when it comes to main social issues we are confronting? Are we the only one who is dealing with issues like alcoholism, depression, feeling of alienation and environmental degradation? We shouldn’t be locking ourselves in from rest of the world. The fact is that we are not alone in most of our worries about society or politics. We could open ourselves to the world more freely and try to saw what people from other countries are seeding when inventing their way of overcoming their own challenges. If more heads knows more, why stick to two million? 

* V duhu vsebine članka današnje razmišljanje poteka v jeziku, ki sega čez meje nacionalne države – angleščini.

Refleksija Evrope skozi muziko

Pesem, ki na lahkoten, vseeno pa bister način pokaže na absurde trenutne situacije Evrope oziroma Evropske unije. Sem ljubitelj ideje o združeni Evropi, a se vseeno zavedam, da ideja ne bo mogla zaživeti v realnosti, dokler ne bomo sposobni videti naših so-kontitnetalcev za soljudi enake vrednosti. Delitve na sever/jug, zahod/vzhod ali koncepti, ki to delitev predstavljajo kot na primer: "Evropa dveh hitrosti", ali manj obremenjen, a vsi vemo, kaj predpostavlja: "nova Evropa". Vsi ti koncepti delajo razliko v vrednosti. Nemci, Britanci, Nizozemci predstavljajo ideal, Romuni, Čehi in Slovenci pa naj bi bili nekakšni otroci, ki naj pridno delajo v novi Evropi in bodo morda nekoč dosegli tisto idealno stanje rajske Evrope. Potrebujemo Evropo spoštovanja do vseh držav in njenih prebivalcev. Ob misli iz pesmi Dubioze, lahko zaključimo, da bo Evropa zaživela, ko bodo prebivalci vsega kontinenta cenjeni in enakovredni ves čas in ne la na Euro songu. 

Da ne bo pomote, danes bo prav fino blejat ob televizijskem prenosu evro-spektakla. Jutri pa je nov dan.

Dubioza Kolektiv, Euro song

Še pesem romunskih ustvarjalcev, ki reflektirajo Evropo na primeru francoskega preganjanja Romov v letu 2010.
Vama feat. Raflo - Sarkozy versus Gypsy

Kriza zgodnjih let

O tem fenomenu bom kako lastno misel napisal kdaj drugič. Tokrat opozarjam zgolj na zanimiv članek doktorjev psihologije Oliver C. Robinson in Jonathan A. Smith. Na primeru bančnika pokažeta na naravo tovrstne krize. Človek je do svojega 36. leta delal vsak dan 14 ur, zato ga je žena z otroci zapustila, posledično ga je zlomilo in premestili so ga v drugo službo. Vse mu je začelo padati in takrat je začel resno razmišljati... naprej lahko preberete sami. 

Baje je v taki krizi kar nekaj ljudi v svojih dvajsetih , zato je gotovo med vami tudi kdo, ki bi ga ta tema zanimala.

Lahko preberete:

-članek v Guardianu za osnovo

-strokovni članek za temeljitejše razumevanje


"Krize so za posameznika in za skupine neizogibne in so nujna predhodnica rasti. Oseba in družba, ki ne trpi in pričakuje krize ali celo je sama ustvari med daljšim statičnim obdobjem, lahko samo stagnira in nazaduje."
povzeto po Oliver C Robinson, Development Crisis in Early Adulthud, str. 17.

Zlo je v očeh opazovalca

Človek nikoli ne umori človeka.

Človeka umori zver

ali zver človeka.

Zakaj so ljudje zlobni? Zakaj morijo, zakaj izkoriščajo? Enoznačnega odgovora na to seveda ne more biti. Vseeno pa se je vredno malo ustaviti pri vprašanju človeške zlobe. Najprej zgornja misel. Povedati želi, da tisti, ki mori, postane nekaj, česar nočemo. Ni več človek, je zver. Morilec. A tudi tisti, ki ubija, ne ubije človeka. Ubije nekoga, ki je nevreden živeti. Ubije tistega, ki v sebi nosi slabo. Odpravi slabo iz sveta. Ubije zver. Konkretneje. V očeh človeka, ki ubija, njegova žrtev nikoli ni dobra oseba. Človek ne more delati škode dobremu. Ubije lahko zver, zlobo, terorista. Obratno velja podobno. Dobrega ne more uničiti dobro. Človeka ne more ubiti dobričina. Ubije ga lahko le zloba, izkoriščevalec, okupator. Koga so prejšnji teden likvidirali? Kdo je likvidacijo zakrivil? V luči zgornje misli je jasno, da je odgovor odvisen od našega odnosa do likvidatorja in do likvidiranca. V Sloveniji smo večinoma dojeli, da se je zgodila likvidacija zla. Sorodniku, ki so mu likvidatorji ubili neoboroženega brata, se je zgodilo nekaj drugega.

Nekaj vidimo kot zlo

Iz dosedanjega razmišljanja je lahko videti, da relativiziramo zlo. Da terorista rišemo za človeka in človeka za terorista. Ne gre za to. Zlo ni trdna stvar, ki bi jo lahko jasno in enoznačno določili. Zlo, tako  kot tudi dobro, sta relativna glede na ocenjevalca ali bolje, glede na skupnost ocenjevalcev. V svetu prava in človekovih pravic, smo lahko prišli do konsenza, da so prejšnji teden likvidirali zlo. Strinjamo se, da je terorizem asocialna oblika dejavnosti, ki ga je potrebno izkoreniniti. Likvidacija terorista ni bila izvedena na optimalen način, a vseeno razumemo, da je dobro, da se je to zgodilo. 

Izkoriščanje v službi ali dober menedžment

Pojdimo zdaj na bolj spolzek teren. Vzemimo izkoriščanje v službi. Sorodnik, ki pride domov in potoži, da ga v službi izkoriščajo. Pravi, da ga kljub garanju ne cenijo in celo podcenjujejo njegovo delo. Sorodnik vzbudi naše sočutje. Šef postane nesramen, izkoriščevalski. 

Zdaj pa obrnimo. Sorodnik pride domov in resignirano vzdihne. Karkoli poskuša narediti, nikakor ne more urediti, da bi njegov zaposleni dobro opravljal svoje delo. Zaradi slabega dela trpi podjetje, zamujajo roke in ostalim sodelavcem pada motivacija. Človeka bi že zdavnaj moral odpustiti. Svoje delo prelaga na druge, med sestanki klepeta po sms sporočilih, je malomaren in vedno zamuja. 

Z našim sorodnikom šefom se strinjamo, da gre za slabega zaposlenega in da bi ga morali odpustiti. Je neodgovoren, neresen in izkoriščevalski.

Naše dobro, tuje zlo

Dobro in zlo je stvar relacije. Nekaj kar konstruktivno prispeva k našemu cilju, imenujemo dobro. Kar naše cilje onemogoča, vidimo kot zlo. Na tej podlagi vrednotimo, kaj je dobro in kaj zlo. Ko A povzroči uničenje B-ja, bo naša sodba ali gre za dobro ali zlo dejanje odvisna od tega na kaj smo navezani. Če je B zloba je A heroj. V nasprotnem je obratno. Pomembno je, s kom v odnosu se istovetimo. Vojaška okupacija in izkoriščanje v službi sta slabi stvari. Zagotavljanje interesov našega gospodarstva v tujini in zahteva po vestnem opravljanju službe sta dobri stvari. Smrt našega brata je slaba stvar. Smrt terorista ni. Tisto, kar prispevam in krepi naše cilje in vrednote je (nam) dobro. Slabo je "našim ciljem nasprotovati."

Dobro za vse?

Ali je možno, da bi vsi videli neko stvar kot dobro in drugo kot slabo? Je. To dosežemo takrat, ko vsi priznamo, da je nek A za nas pomemben. Dejanja, ki jih vidimo, da A krepijo, bomo priznavali kot dobra dejanja. Pijan voznik na cesti je tveganje za vsakogar, ki se na cesti nahaja. Vemo, da smo lahko nedolžna žrtev pijanega voznika tudi mi, zato se strinjamo, da gre za slabo stvar, ki jo je treba izkoreniniti. Isto stvar bodo vsi videli kot dobro ali zlo takrat, ko jo bodo vsi vrednotili enako. To se na primer zgodi pri naravni katastrofi. Vsi se strinjamo, da se je zgodilo slabo. V taki situaciji se lahko istovetimo samo z žrtvami nesreče. Z vojaško akcijo na območju pomembnem za pridobivanje nafte je bistveno drugače. Kaj se je zgodilo prejšnji teden ob likvidaciji znanega človeka je odvisno od perspektive ocenjevalca. Tisti, ki so praznovali na nočnih ulicah so videli, da je bilo pravici zadoščeno. Tisti drugi... 

Ne lepota, zlo je v očeh opazovalca.

Misliti se ne da instant

Ker bloger ni serviser, da bi moral pisat, ker ga stranke pač najemajo, zaenkrat ne bom nič napisal. Kdaj pa kdaj imam kaj povedat, a to nekako raje zapišem na papir. Blog je čudno samotna zadeva in ne vem, kdo jih sploh bere. Če naj svoje misli delim z neznanci preko bloga, tem pa se v vsej poplavi informacij, linkov in videov ne ljubi brati še nekega razmišljanja, se tut meni zdi zamalo se trudit in skrbet za redne objave. Recipročnost z bralcem, ki poganja blogerja, se ruši, če za vsebine ni interesa. Spletni mediji objavljajo, ker s tem služijo. Bloger piše, ker ima kaj povedati in ker naj bi to nekdo bral. Zadovoljstvo bralca zadovoljuje pisca in ga poganja naprej. To je edino plačilno sredstvo. 

Ne vem, če še verjamem v blog, kot sem si ga izhodiščno zastavil: objavljati razmisleke o temah, ki so manjkrat zastopane, a ponujajo neko perspektivo. Zdi se, da Facebook ljudi navaja na instant pozornost in instant preklapljanje na temo, ki so še pred koncem branja bolj zanimive od teme na kateri se zadržujemo. Pisati skušam za razmišljanje. Z besedili vam hočem ponuditi perspektivo in vas spodbuditi k novim idejam. Zato vse to sta potrebna čas in pozornost. Če te nimate, ker je vsega na internetu preprosto preveč, to razumem in sprejemam. V naslednjih tednih se odločim o nadaljevanju tega bloga. S pisanjem nadaljujem, če presodim, da imajo prispevki tukaj za bralce kak smisel. Pisati zato, da bi se pridružil milijonom instant sporočil, ki polnijo internet, se mi ne zdi vredno tipkanja.

Spomladanska utrujenost

Tega pojma nikoli nisem zares razumel. Izraz spomladanska utrujenost me je spominjal na podobno čudne izraze, kot so vseživljensko učenje, osebna rast in odkritje samega sebe. Vsak od teh konceptov ima svojo logiko in tudi vsebino. Vseeno pa se mi zdijo nekako nenavadni in tuji. Še posebej ko o njih govorijo drugi. In kaj naj bi pomenila spomladanska utrujenost? Predstavljam si, da govorimo o stanju po tem ko se prestavi ura in so dnevi v trenutku dolgi vse tja do osme. Celo zimo že vse od novembra smo bili na programu, kjer se dan konča ob štirih, zato se umiriš doma ob televiziji, kompu ali ob knjigi. Ob takem lepem soncu, kot ga uživamo v zadnjih tednih, bi bilo kaj takega storiti škandal. To sprejmemo, skočimo na kolo ali kar na noge in podaljšamo svoj dan za tri do štiri ure. Po nekaj tednih ugotoviš, da si ves čas v pogonu in da bi se počasi že prilegli kaki prazniki ali dopust. Postaneš utrujen od dolgih dni. Utrujen na prav spomladanski način. 

Na srečo je naša kultura organizirana tako, da se s spomladansko utrujenostjo soočamo na človeku in družini prijazen način. Imamo prvomajske praznike. Takrat se spočijemo od pomladi, da bi se zagnali v čisto pravi pred poletni zagon. Da pa ne bi bili preveč poletno utrujeni, za nas že kmalu poskrbijo poletne počitnice na 35°C. Prav sreča, da imamo letne čase.

Potovanje rose - klavir

Kapljice, ki imajo moč potovanja nad sončno pokrajino. Let v višave proti morju. Mirno in nevidno v užitje cvetočega sveta pod sabo. Prostranost.
 http://www.youtube.com/watch?v=9wxrB41PMhw

Jeseni nad gozdom - klavir

Igra klavirja, ki si zasluži pozornost na pravi način. Svet naj se zaustavi. Hrbet naj drži posteljo. Svetloba naj se zmanjša. Skladba nosi moč, ki dregne nekoliko v žalost, a omogoča stik z notranjim.
http://www.youtube.com/watch?v=-HP_BR_rC6k&feature=related

"Ob takem lepem soncu."

"Zunaj je tako lepo, ti pa not ždiš. Pojdi ven, zaužij svež zrak, izkoristi lep dan."

"Ne ljubi se mi. Bom kar not."

"Ob takem lepem soncu?!"

"Tako je."

           

*

Izsek iz pogovora, kjer trčita dva precej drugačna pogleda na svet. Prvi očita »lenobi«, ki »zapravlja« življenje ob takem lepem soncu. Pomlad je, narava se prebuja in z njo ljudje. Vsi so zunaj. Mesto je zaživelo. Ta je pa not in ždi ob knjigi, zvezku ali računalniku. "Ob takem lepem soncu." Poziv na spomladansko sonce nam je naraven in edini logičen. Ga razumemo in poznamo, zato se poskusimo za razliko poigrati z interpretacijo čudaškega početja, da bi razumeli, zakaj nekdo zabija čas v sobi »ob...« sej veste.

Homo diaforicus

Filozofski antropologi se med drugim ukvarjajo s vprašanjem, kako razložiti človeško naravo. Bega jih dejstvo, da je človek bitje, ki živi v totalnem nasprotju s tem, kako ves živež preživi svoj čas na planetu Zemlja. Zakaj je človek tako poseben? Ob zavedanju, da je religija že podala odgovore na ta vprašanja in da nas ti odgovori niso prepričali, nadaljujemo tole razmišljanje. Filozof Borut Ošlaj sodi med tiste, ki so se resno in temeljito ukvarjali s temi zahtevnimi vprašanji. Za rezultat je nastala knjiga Homo diaphoricus, ki po mojem razumevanju sicer ne poda odgovora, opozori pa na eno dejstvo, ki je pri človeku prisotno, pri živalih (in rastlinah) pa tega ni. Človek ustvarja predmete. Svet rastlin in živali deluje tako, da se za dosego interesov nekega bitju uporabi tisto kar se neposredno nahaja v okolici ali genskem zapisu. Človek pa je bitje, ki za dosego ciljev uporablja stvari, ki prej niso obstajale. Ustvarja.

Zakaj umetniki »trpijo«

Znana floskula, ki nam jo je podal šolski sistem je, da so umetniki živeli težko življenje polno trpljenja in nerazumevanja. Kot otrok čas, kjer je ugodje največji dosežek posameznikovih prizadevanj, so se mi umetniki potemtakem zdeli bedniki, ki ne znajo živeti. Zunaj je tako lepo sonce, oni pa ždijo v sobi, razmišljajo, pišejo in nekaj ustvarjajo. Čuden je ta folk. Po drugi strani pa jih slavimo, ko »nam« naklonijo slovensko himno, ovekovečijo Romea in Julijo, danes pa nam polnijo gledališča pa tudi film. Ustvarjalci dojemajo svet kot problematičen. Sam po sebi jim povzroča nelagodje, ki je neprijetno. Da bi s tem počutjem soočili in si naredili svet znosen, se lotijo ustvarjanja predmetov. Nekateri med njimi raziskujejo svet, drugi pišejo in slikajo. Prvi nam delajo znanost, drugi svet umetnosti in kulture. Ustvarjalci trpijo svet, zato protibolečinsko ustvarjajo. »Imamo umetnost, da ne propademo ob resnici.« - Nietzsche

Ustvarili so nam človeštvo

Svet živali poteka bolj ali manj po naslednjem receptu. Bitje se rodi, se prehranjuje, se igra in spi. Ko odraste, igro zamenja razmnoževanjem in skrbjo za potomce. Ostalo ostane enako. In potem imamo človeka. Kako človek paše v ta svet. Ne bomo šli v raziskavo vzporednic, s tem se lahko poigra vsak sam. Opozoril bi rad le na lastnost, ki jo ima človek kot potencial, živali pa so zanjo bolj ali manj prikrajšane. Zdaj ste že uganili – ustvarjalnost. Človek je ob tem, ko bi se lahko »pasel« in se ukvarjal z običajnimi opravili ob lepem spomladanskem dnevu, začel razmišljati in se mučiti z vprašanji, zaradi katerih je začel svet »trpeti«. Danost sveta mu je bila problematična. Ni mu bilo všeč, da vsak dan tvega smrt, zato zatočišče nadgrajeval v hišo. Vleko stvari naokoli je prekinil izum kolesa. Bolezni so začeli blažiti z izumljanjem medicine. Pridelava hrane pa je zmanjšala naključnost ulova in nabiralništva. Skrajšajmo. Človek je ustvaril civilizacijo tako, da je začel danost življenja trpeti, namesto tega ustvarjati predmete, po stoletjih izpopolnjevanja, menjave in učenja so ustvarili človeštvo, kot ga poznamo danes.

*

»Zakaj čepiš not ob takem lepem soncu?«

»Če bi sonce bilo tako lepo in življenje zunaj tako prijetno, bi se spravil k pameti in zaužil pomladni dan. Trenutno pa sem sredi vprašanj, ki me mučijo že dneve in zunanjega sonca ne dojemam tako lepo kot srečni ljudje zunaj. Prebiti se moram skozi slepe točke in najti pot naprej iz zagate, ki me muči že toliko časa. To mi je pomembnejša naloga, kot uživati na soncu.« je dejal čudaški Albert dan pred odkritjem splošne teorije relativnosti.

Meje mojega jaza so meje mojega srca

Ob branju knjige s področja teorij pravičnosti sem naletel na zanimivo misel. Človek čuti dolžnost in zavezanost tistim, ki jih šteje za svoje. Kdor se na primer čuti del podjetja v katerem deluje, se bo zavzel za dobro podjetja. Vaščan 'svoje' vasi se bo boril za interes te vasi. Enako je s skrbjo za društvo, soseščino, šolo, mesto in državo, ki jo jemljemo za svojo. Naraščajoča skupina ljudi svojo identiteto ali svoj jaz razširja tako zelo, da za 'svoj' jemlje cel planet. To skupino najpogosteje poznamo pod izrazom okoljevarstveniki.

Vedno pomagamo sebi in svojim

Če naj nekdo reši svojo težavo, jo mora najprej kot tako prepoznati. Zavedati se mora, da je njegova in da mu nihče drug ne bo pomagal. Človek zna svoje težave najbolje rešiti sam. Če pa od človeka terjamo, da naredi kaj dobrega za soseščino, družbo ali planet, ga moramo najprej prepričati, da ustrezno razširi svoj jaz. Samega sebe moram videti kot Zemljana, da bi začel skrbeti za svoj interes, to je interes Zemlje. Mobilizacija večjega števila ljudi za okoljevarstvene in vsake druge skupne cilje, zahteva ustvarjanje širše identitete, ki naj jo ljudje vzamejo za svojo. Človek, osamljen, da vidi zgolj samega sebe, bo omejil svojo pripravljenost ukrepati le na lastno korist. Tisti, ki terjamo od ljudi pomoč za skupno dobro, moramo ljudem ponuditi pripadnost skupnosti, za katero skrbijo tako pozorno kot za sebe same. 

Tim za planet

Ljudje radi pripadamo skupini. Radi se obarvamo v prepoznavne barve, pripnemo si razne znake pripadnosti. Grb, zastava, statusni simboli. Vse to nam daje občutek varnosti in tudi odgovornosti za tim. Dokler ljudje ne bodo vezali svoje pozitivne identitete na skupne okoljevarstvene ali druge cilje, tako dolgo ne bodo pripravljeni na (samo)pomoč v smislu ukrepanja za skupno dobro. Za somišljenike razsvetljenstva, ki so verjeli, da lahko posameznika premakne že razum in moč argumenta, je lahko to streznjujoče spoznanje. Če so ljudje pripravljeni ukrepati samo za tiste, katerim pripadajo, bo za reševanje globalne ekološke krize potrebno njihovo identiteto razširiti tako, da bo skrb zase pomenila skrb za planet. To bo še zabavno.

Od ponedeljka do petka. Spet in spet.

Dolgi ponedeljek

Nekje sem nekoč prebral, da naj bi bil ponedeljek najhujši dan v tednu. Verjetno so imeli v mislih človeka, ki hodi v službo. Ob ponedeljkih ga čaka ogromno pisem/mejlov in čisto svežih na novo nastalih nalog, ki naj polnijo njegove skrbi v dnevih, ki prihajajo. V torek že ve, pri čem je. Sreda je sredi tedna, četrtek pa že prav diši po vikendu. Petek? O njem sploh ni treba zgubljati besed. Morda le to, da je petek za dijaka čas, ko se lahko prepusti otročaju v sebi in se odpusti v omamo pijače, plesa, noči ali pa vsega skupaj. Za študenta in zaposlenega je petek podobno osvobajajoč. Marsikateri študent migrant se ga razveseli, ker je to dan, ko se vrne v svoj kraj. Spet je s prijatelji, znanci, na družinski kuhi in ostalih radostih domačega kraja. Zanimiva mora bit perspektiva upokojenca. Kaj je zanj petek? Petek ima osvobodilno mesto v tednu ravno zato, ker je zadnji dan v tednu, kjer se zahteva skrb in odgovornost. Upokojenec nima čez teden skrbi, ki bi v petek popustile. Zavest o življenju upokojenca me je presenetila. Te perspektive še nisem imel v mislih. Človek gre po približno 40 let vrtenja od ponedeljka do petka v pokoj. Dejstvo, da nam je vsem to nekako grozno, kaže že koren besede "pokoj". Iz istega pomena prihaja pokojnik. Človek, ki ga več ni. Umrli. Bomo o tem raje kdaj drugič.

Izgubljeni red

Vrnimo se k živim. Gledano idealno, je človek od 6. pa vse tja nekje do 23. leta v rednem sistema šolanja. Vsako leto se začne, ob novem letu se prelomi, se stopnjuje, nato pa počasi preide v ležerno poletje in nov začetek. Od prvega razreda osnovne šole pa vse do absolventskega staža, ko opravimo zadnji izpit imamo vedno neko časovnico. Leto za letom napredujemo v višji razred/letnik, ki ima boljši družbeni status kot prejšnji. Vsako leto ima predvidljiv ritem, ki se človeku v teh 16. letih usede v osebnost in samo-dojemanje. Če gre vse po sreči, sledi služba. Tukaj pa se vse postavi na glavo. Ne obstajajo letniki. Ni vnaprej določenega ritma. Vsak test, izpit in letnik, ki ga v času šolanja opraviš, te obogati za novo izkušnjo. Bogatejši si za priznanje v obliki ocen ali številu letnikov, ki jih puščaš za sabo. V službi so zgolj projekti in odgovornosti. Pohvala je žal mnogokrat dojeta kot znak ponižanja. Vsi skupaj verjamemo v ekonomijo potrditev. Pohvale skvarijo, izkaz naklonjenosti šibi. Zato smo raje zadržani in kdaj pa kdaj raje zašimfamo.

Tedni na delu

Ponedeljek kot najhujši dan v tednu začne resneje moriti zaposlene ljudi. Ti nimajo ocen, razredov ali letnikov. Vsak ponedeljek je samo še en ponedeljek v vrsti ponedeljkov, ki so vrtoglavo sledijo brez nekega vnaprej določenega smisla. Vsak ponedeljek v tednu je v času šolanja začel nov teden. Vsak teden je gradil zgradbo, ki se ji ob koncu reče dosežena izobrazba. Služba s ponedeljki razsipava brez obljube o večji zgodbi. Tedni, ki se seštevajo vodijo bolj ali manj k trši koži in lažjemu prenašanju samoumevnosti, da je pač treba delat. Vseeno pa mi je zanimivo, zakaj se je družba zgodovinsko tako organizirala. Šolanje je urejeno kot dobro načrtovana zgodba. Službo pa smo prepustili naključnosti življenja. Pri šolanju je vse jasno, vse predvidljivo. Razred za razredom, letnik za letnikom. Če je pot skozi šolanje cesta, je pot službe bolj plovba po morju. Pot ni več zaznamovana z premagovanjem ovir do napredka na višjo stopnjo, ampak se vse nekoliko razpusti v manjše zalogaje. V službi so projekti. Ni izpitov, ni ocen, ni samoumevnosti napredovanja in družbenega priznanja za premik skozi leto. Je ponedeljek in pot proti petku. Spet in spet.

Na mestu pesimizma

To bi lahko bil zaključek. Naj ne bo. Pesimizem je sprejemljiv samo takrat ko ga potrjujejo dejstva. Takrat se samo-odpravi in se prelevi v realizem. Tega pa cenimo. Zaključimo torej s prehodom na realizem. Človek je marsikaj. Ob vsem drugem je tudi bitje, ki ima zmožnost ustvarjanja. Iz nič napraviti nekaj. Ne vem, kako presekati smisla prazno večno kroženje od ponedeljka do petka. Verjamem pa, da so rešitve v ustvarjalnosti. V priznanju realnosti, da rutina je, in v želji, da bi rutino prebili. Dojemanja delovnega tedna kot rutine, ki naj se jo preseže, nas spodbudi k iskanju različnih možnosti. Hobiji, sprehodi, rekreacija, branje knjig, drama, čebelarstvo, vrt in fotografiranje. To je samo nekaj možnosti človekovega udejstvovanja, ki se človeku pokažejo kot smiselne le, če je prej čutil realnost kot neprijetno. Če smo zgoraj skoraj videli kozarec na pol prazen, si zdaj lahko priznamo, da smo sicer imeli prav, a da je sok življenja na dosegu roke in da si ga lahko sami natočimo. Če smo le dovolj ustvarjalni.

Pol življenja smo starejši od 40 let

Zadnjič me je fasciniralo dejstvo, da smo ljudje v tem delu sveta pol življenja starejši od 40 let. Vedno se mi je zdelo smešno, ko so starejši govorili 40 letnikom, da so mladi ali da so v najboljših letih. Zdaj razumem. Samozavedati se začneš tam nekje med 15. in 18. letom. Širšega sveta se zaveš malo po tem. Da pa življenje ni neskončno, te spomni komaj zavest o lastni plodnosti - ta se zgodi različno, a gotovo do 40. leta. Po 40. letu se ti začne druga polovica življenja, ki je drugačna od tiste, ki jo javnost reflektira. Razen politikov, bogatašev, redkih slavnih umetnikov in intelektualcev, človek v drugi polovici življenja tudi izgine iz javne sfere. Tudi telesne zmožnosti se spremenijo v drugi polovici življenja. Pojavljati se začnejo resnejše bolezni, pokaže se, da nam svet postavlja mejo v času in potencialih bivanja. Človek do takrat nabere določene izkušnje. Te se lahko koncentrirajo v v modrost ali pa v predsodke in ukalupljeno mišljenje.

Človekova izkušnja na svetu je zaznamovana od 1. leta starosti pa do konca življenja tam nekje pri 80. letu. Kot družba se navadno zavedamo otroštva in mladosti, nekaj imamo povedati o starejših, ne zavedamo pa se, da pol življenja preživimo v letih od 40. do 80. leta starosti. Kaj to dejstvo pove o nas in o naših predstavah o svetu? Se vprašanje smisla, kaj spremeni, ko se zaveš, da ne boš večno mlad/-a (pod 40)? Bi živeli kaj drugače, če bi vedeli, da telo ni zastonj in da ima rok trajanja? Meni je zavedanje o polovici nad 40 prineslo zavest, da je treba poleg vseh drugih planov, upoštevati drugo polovico življenja. V tej perspektivi se učiti novih veščin, jezikov in začeti z novimi hobiji pri 35. ali 60. letu zdi popolnoma smiselno. Kaj vse se še spremeni, ko se enkrat zaveš resnice, da obstaja pol življenja po 40. ?

Facebookove "rdeče"

"Imam rdečo!" Znak, da se je na Facebooku nekaj zgodilo. Nekomu je všeč nekaj, kar smo objavili, naša fotografija ali, kar je najslabše, dobili smo enega od vabil na dogodke. Facebook med drugim uspeva zato, ker nas nagrajuje z "rdečimi". Kaj nam pomenijo te simbolične nagrade? Zakaj nas vedno znova motivirajo, da se zganemo in vsaj nekaj objavimo, ker je to pač edini način, da dobiš kakega rdečega? Odgovor je verjetno v temeljih človeške psihologije. Radi imamo, da nas nekdo "obrajta". Radi dobimo potrditev, da smo OK. Rdeč signal na Fb-ju je en od načinov, kako se to zgodi.

Potrditve

Pred časom sem bral prispevek iz transakcijske analize, ki govori o potrditvah(1). S teorijo potrjevanja utemeljujejo marsikatero vsakdanje početje, ki se na prvi pogled zdi nesmiselno. Vsakodnevno pozdravljanje soseda v dvigalu, kramljanje o vremenu, klepet s taksistom, ali pa tisti standardni obred pri katerem srečamo znanca: "kak je?" "gre. mora it." "valda, valda. daj se čujemo kaj". V mislim imam mariborsko situacijo, ker mi ta trenutek najprej pade na pamet, a to ni pomembno. Tovrstni klepeti se dogajajo povsod na dnevni bazi.

Internet spodbuja površinsko pozornost

Danes zjutraj sem prebral članek, ki govori o negativnih vplivih interneta na našo sposobnost mišljenja in koncentracije (2). Avtor v članku opozarja, da se vedno pogosteje zadržujemo na internetu, tudi na račun resničnega življenja. Ob branju sem takoj pomisli, da gre spet za eno učiteljsko kritiko interneta, s klici panike, da internet ogroža prijateljstva, aktivnosti in druge odnose. A poanta je bila drugje. Internet nas je navadil, da nikjer ne rabimo ostajati (pre)dolgo. Takoj ko se ti v branju nekaj zalomi, preprosto klikneš drugam in že si na novi vsebini. Menim, da je to en glavnih razlogov, zakaj tudi tisti, ki sicer radi beremo, ne moremo brati e-knjig s svojega računalnika. Preden pridemo do polovice tretje strani, imamo v glavi že idejo, da so nekje objavili nov članek, ki ga ne smemo zamuditi. Prav zdaj si moramo zavrteti eno pesem, preveriti vremensko napoved in seveda, videti ali se je na Facebooku zgodilo kaj novega. Ali se je pojavila kaka "rdeča".

Nenehno na tekočem

Z uporabo pametnih telefonov, ko imamo internet lahko ves čas na razpolago se je začelo dogajati, da nas internet nenehno kliče k preverjanju novega stanja. Pogovarjamo se s kolegom, intenzivnost pogovora nekoliko pade, idealen čas za klik po rdečo. Vožnja z busom ob zamašku. Ni boljšega kot klik na karkoli. Samo, da je nekaj. Priklop na internet obeta, da se nam do prav vsak trenutek nekaj zgodilo. Samo pravi klik je potreben. Prava stran. Prava novica ali objava na Fb.  

Ponovno izumiti izklop

V zgornjem članku avtor kliče k ponovnemu odkritju gumba za izklop. Odločiš se ustaviti, pritisniti off in preprosto biti v vsakdanjem trenutku. Brez stimulacije z interneta, glasbe ali klepeta. Občutek? Najprej te morda malo stisne. Ne veš točno, kam bi se dal. A ko se na off na vadiš, vidiš, da te svet sploh ne potrebuje tako zelo. V času, ko te ni, se podobno kot v mehiških tele novelah ne bo nič spremenilo. Zakaj torej nismo več na offu? Izklop nam ne daje "rdečih". Vsaj ne takoj.

ps: po pisanju tega prispevka opažam, da imam na Fbju rdečo, da že dolgo nisem preverjal novih dokumentarcev in še ne vem ali so danes v Sobotni ali Objektivu objavili kak dober intervju. Kaj bi brez interneta ;)

Sem že nazaj

Iz pregleda, ki ga omogoča ta blog opažam, da že zdaj po enem tednu nekaj ljudi obiskuje to mesto. Obiskovalcem bi rad izkazal potrebno spoštovanje s tem, da vam pojasnim, da ni to en prazen blog, kjer se nič ne dogaja, temveč je razlog mojega ne-pisanja v tem, da sem imel enega izmed najbolj zasedenih tednov v življenju. Kljub temu, da se poklicno ukvarjam s področjem, ki me izpolnjuje, imam vseeno rad zasebno življenje in veselim se tega vikenda, ko bo prosti čas spet mogoč. Veselim se pisanega razmisleka, ki ga mislim tukaj objaviti jutri ali pojutrišnjem. O čem bom razmišljal? Ne vem še. Vem pa, da imam nekaj za povedat :) 

Se beremo.

Spomladanski travnik - klavir

Igranje klavirja za takrat, ko rabiš občutek ležanja na spomladanskem travniku:
David Lanz - The Enchantment; http://www.youtube.com/watch?v=Nv2GlfnzqUY

Teden možganov: cel teden brezplačnih predavanj in filmskih projekcij o možganih

Lahko, da bo kaj zanimivega.

*

Od 14. do 19. marca bo potekal že osmi Teden možganov: cel teden brezplačnih predavanj in filmskih projekcij o možganih.

"Trening možganov" je osrednja tema letošnjega Tedna možganov: izvedeli boste o zmožnostih, omejitvah in izzivih urjenja možganov, njihovega ojačevanja ter rehabilitacije in spodbujanja okrevanja po poškodbah in boleznih.

Osrednji dogodek se bo odvijal v Ljubljani na dveh lokacijah, in sicer v v Atriju Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Atria ZRC-SAZU) in v Slovenski Kinoteki (Kinoteki), predavanja in delavnice pa bomo izvedli tudi v drugih mestih širom Slovenije (Kranj, Jesenice, Novo mesto).

Več informacij najdete v prilogi, celoten program pa je dostopen na spletu: http://www.sinapsa.org/tm/ 


*

Uvod ali misliti iz perspektiva prehlajenega človeka

Dan, ko začenjam z blogom, sem bolan. Nič hujšega. Navaden prehlad, ki te priklene na posteljo. In kaj zdaj? Nič, nekako se pač zabije ta nenavadni čas. Ker nisem  fen televizije, ta odpade. Poskušal sem z radiom pa ga je bilo hitro dovolj. Tako ležim bolan v brezdelju in pomislim, zakaj ne bi ravno danes začel z blogom? Že dlje časa razmišljam o blogu kot možnosti za izražanje svoje perspektive z idejo, da mogoče celo kdo kaj prebere...

Ko je človek bolan se mu perspektiva spremeni. Relativizira se resnost vsakdanjih obveznosti. Pospravljati ni treba, kljub zarečenim dogovorom, ostaneš doma. Ne moreš se niti kaj ekstra pogovarjati. Hecno je tudi to, da se ti izklopijo intelektualne kapacitete. Koncentracija pade, zadeve, ki jih sicer enostavno razumeš, zaklenejo dostop. Ne glede na to, da smo na nekajdnevni prehlad in gripo navajeni, pa še nisem nikjer uspel naletet na razmišljanje o "perspektivi prehlajenega človeka". Kako se to butasto sliši. Kakorkoli že, zanima me dejstvo, da je človek na postelji ravno tako človek, kot vsi ostali. Le perspektiva se mu spremeni. In končno, kako je biti bolan:

Najprej je fajn, ko se zaveš, da je kar nekaj ljudi na svetu, ki simpatizirajo s tabo in ti želijo čim hitrejšega ozdravljenja. Če imaš srečo, da ne živiš sam, te družina ali partner crklajo s čaji, sadjem in juhami. Dober občutek. Če si v siceršnjem življenju naravnan k delavnosti, ti je prvi dan v postelji tudi rahlo prijeten. Zaveš se, da si utrujen in da je fajn preprosto ležati. A to hitro mine. Simptomi vztrajajo in težijo, zato kljub počitku začneš računati na tisoče opcij, ki se odpirajo za čas po ozdravitvi. Tudi če prej nisi bil nek svetovni popotnik, se ti iz postelje zdi, da greš takoj po bolezni vsaj na luno. Saj je prav tak. Kaj ti pa preostane, če te vse boli, pa nič ne moreš. Sanje o svobodi zdravja pospešujejo okrevanje.

Ne nameravam bit predolgo bolan. Kolikor se poznam, bom še kak dan bolj švoh, potem pa spet po starem. Odločil sem se, da bom izkoristil prehlad za razmišljanje o neobičajnih stvareh, zato se danes načrtno izogibam tem, ki mi običajno ne dajo miru: politika, svetovne razmere, osvobodilna gibanj/arabske revolucije in nenazadnje podnebne spremembe. Zadnje sodi že skoraj v poklicno de(re)formacijo.

Ostalo je še nekaj ur tega dne. S čim bi se bilo najbolje dolgočasiti?