Zakaj ne pomagamo ljudem z drugega konca sveta

»Sploh še koga zanima (gane) dogajanje po svetu? In, kako odgovarjate na vprašanje, ki so ga deležni aktivisti dejavni na tujem - zakaj pomagati ljudem nekje daleč stran, ko pa je doma toliko pomoči potrebnih? Hvala za pomoč.« VAL 202, 21.1.2011

*

Odgovora sta verjetno vsaj dva:

Daleč od oči, daleč od srca

Najprej ljudje sočustvujemo s tistimi, ki jih vidimo, slišimo, se z njimi pogovarjamo, oziroma njihovo težko življenje neposredno čutimo. Skratka sočustvujemo in dejavno pomagamo tistim, ki so nam blizu. V takih situacijah se odzovemo z vsemi čuti in razumom, zato čutimo neko solidarnost. Pri nekaterih obstajajo kozmopolitska čustva in solidarnost, zato se odločajo pomagati ljudem od daleč.

Ne humanitarnost, sistemske spremembe

Ljudje na drugem koncu sveta so nam predstavljeni bolj abstraktno. Kot zgodba, stvar domišljije. Za njihove usode kdaj slišimo, vidimo kako fotografijo, posnetek. Po drugi strani tudi vemo, da gre poziv na pomoč milijardam soljudi po svetu, zato naš prispevek ne bi bil bistven. Pri vprašanjih podsaharaske Afrike in drugih podobnih primerih, vemo tudi, da konkretna dejanja nimajo smisla, če po drugi strani nad njimi kot Zahod izvajamo neokolonializem in jih izkoriščamo za naravna bogastva. V mnogih državah sveta so potrebne politične spremembe, ki bodo resnično postavile temelje za izboljšanje stanja. Humanitarizem v Afriki v zadnjih desetletjih ni rešil skoraj ničesar.

Zaradi povezave prvega in drugega aspekta, je pomagati nekomu na drugem koncu sveta zelo težko. Ne nazadnje pa je pred nami vprašanje odgovornosti, kjer se strinjam, da smo za svoje bližnje neposredno odgovorni, medtem ko ljudje z drugega konca sveta sodijo pod odgovornost nekoga drugega.