"Ob takem lepem soncu."

"Zunaj je tako lepo, ti pa not ždiš. Pojdi ven, zaužij svež zrak, izkoristi lep dan."

"Ne ljubi se mi. Bom kar not."

"Ob takem lepem soncu?!"

"Tako je."

           

*

Izsek iz pogovora, kjer trčita dva precej drugačna pogleda na svet. Prvi očita »lenobi«, ki »zapravlja« življenje ob takem lepem soncu. Pomlad je, narava se prebuja in z njo ljudje. Vsi so zunaj. Mesto je zaživelo. Ta je pa not in ždi ob knjigi, zvezku ali računalniku. "Ob takem lepem soncu." Poziv na spomladansko sonce nam je naraven in edini logičen. Ga razumemo in poznamo, zato se poskusimo za razliko poigrati z interpretacijo čudaškega početja, da bi razumeli, zakaj nekdo zabija čas v sobi »ob...« sej veste.

Homo diaforicus

Filozofski antropologi se med drugim ukvarjajo s vprašanjem, kako razložiti človeško naravo. Bega jih dejstvo, da je človek bitje, ki živi v totalnem nasprotju s tem, kako ves živež preživi svoj čas na planetu Zemlja. Zakaj je človek tako poseben? Ob zavedanju, da je religija že podala odgovore na ta vprašanja in da nas ti odgovori niso prepričali, nadaljujemo tole razmišljanje. Filozof Borut Ošlaj sodi med tiste, ki so se resno in temeljito ukvarjali s temi zahtevnimi vprašanji. Za rezultat je nastala knjiga Homo diaphoricus, ki po mojem razumevanju sicer ne poda odgovora, opozori pa na eno dejstvo, ki je pri človeku prisotno, pri živalih (in rastlinah) pa tega ni. Človek ustvarja predmete. Svet rastlin in živali deluje tako, da se za dosego interesov nekega bitju uporabi tisto kar se neposredno nahaja v okolici ali genskem zapisu. Človek pa je bitje, ki za dosego ciljev uporablja stvari, ki prej niso obstajale. Ustvarja.

Zakaj umetniki »trpijo«

Znana floskula, ki nam jo je podal šolski sistem je, da so umetniki živeli težko življenje polno trpljenja in nerazumevanja. Kot otrok čas, kjer je ugodje največji dosežek posameznikovih prizadevanj, so se mi umetniki potemtakem zdeli bedniki, ki ne znajo živeti. Zunaj je tako lepo sonce, oni pa ždijo v sobi, razmišljajo, pišejo in nekaj ustvarjajo. Čuden je ta folk. Po drugi strani pa jih slavimo, ko »nam« naklonijo slovensko himno, ovekovečijo Romea in Julijo, danes pa nam polnijo gledališča pa tudi film. Ustvarjalci dojemajo svet kot problematičen. Sam po sebi jim povzroča nelagodje, ki je neprijetno. Da bi s tem počutjem soočili in si naredili svet znosen, se lotijo ustvarjanja predmetov. Nekateri med njimi raziskujejo svet, drugi pišejo in slikajo. Prvi nam delajo znanost, drugi svet umetnosti in kulture. Ustvarjalci trpijo svet, zato protibolečinsko ustvarjajo. »Imamo umetnost, da ne propademo ob resnici.« - Nietzsche

Ustvarili so nam človeštvo

Svet živali poteka bolj ali manj po naslednjem receptu. Bitje se rodi, se prehranjuje, se igra in spi. Ko odraste, igro zamenja razmnoževanjem in skrbjo za potomce. Ostalo ostane enako. In potem imamo človeka. Kako človek paše v ta svet. Ne bomo šli v raziskavo vzporednic, s tem se lahko poigra vsak sam. Opozoril bi rad le na lastnost, ki jo ima človek kot potencial, živali pa so zanjo bolj ali manj prikrajšane. Zdaj ste že uganili – ustvarjalnost. Človek je ob tem, ko bi se lahko »pasel« in se ukvarjal z običajnimi opravili ob lepem spomladanskem dnevu, začel razmišljati in se mučiti z vprašanji, zaradi katerih je začel svet »trpeti«. Danost sveta mu je bila problematična. Ni mu bilo všeč, da vsak dan tvega smrt, zato zatočišče nadgrajeval v hišo. Vleko stvari naokoli je prekinil izum kolesa. Bolezni so začeli blažiti z izumljanjem medicine. Pridelava hrane pa je zmanjšala naključnost ulova in nabiralništva. Skrajšajmo. Človek je ustvaril civilizacijo tako, da je začel danost življenja trpeti, namesto tega ustvarjati predmete, po stoletjih izpopolnjevanja, menjave in učenja so ustvarili človeštvo, kot ga poznamo danes.

*

»Zakaj čepiš not ob takem lepem soncu?«

»Če bi sonce bilo tako lepo in življenje zunaj tako prijetno, bi se spravil k pameti in zaužil pomladni dan. Trenutno pa sem sredi vprašanj, ki me mučijo že dneve in zunanjega sonca ne dojemam tako lepo kot srečni ljudje zunaj. Prebiti se moram skozi slepe točke in najti pot naprej iz zagate, ki me muči že toliko časa. To mi je pomembnejša naloga, kot uživati na soncu.« je dejal čudaški Albert dan pred odkritjem splošne teorije relativnosti.