Zadnjič me je fasciniralo dejstvo, da smo ljudje v tem delu sveta pol življenja starejši od 40 let. Vedno se mi je zdelo smešno, ko so starejši govorili 40 letnikom, da so mladi ali da so v najboljših letih. Zdaj razumem. Samozavedati se začneš tam nekje med 15. in 18. letom. Širšega sveta se zaveš malo po tem. Da pa življenje ni neskončno, te spomni komaj zavest o lastni plodnosti - ta se zgodi različno, a gotovo do 40. leta. Po 40. letu se ti začne druga polovica življenja, ki je drugačna od tiste, ki jo javnost reflektira. Razen politikov, bogatašev, redkih slavnih umetnikov in intelektualcev, človek v drugi polovici življenja tudi izgine iz javne sfere. Tudi telesne zmožnosti se spremenijo v drugi polovici življenja. Pojavljati se začnejo resnejše bolezni, pokaže se, da nam svet postavlja mejo v času in potencialih bivanja. Človek do takrat nabere določene izkušnje. Te se lahko koncentrirajo v v modrost ali pa v predsodke in ukalupljeno mišljenje.
Človekova izkušnja na svetu je zaznamovana od 1. leta starosti pa do konca življenja tam nekje pri 80. letu. Kot družba se navadno zavedamo otroštva in mladosti, nekaj imamo povedati o starejših, ne zavedamo pa se, da pol življenja preživimo v letih od 40. do 80. leta starosti. Kaj to dejstvo pove o nas in o naših predstavah o svetu? Se vprašanje smisla, kaj spremeni, ko se zaveš, da ne boš večno mlad/-a (pod 40)? Bi živeli kaj drugače, če bi vedeli, da telo ni zastonj in da ima rok trajanja? Meni je zavedanje o polovici nad 40 prineslo zavest, da je treba poleg vseh drugih planov, upoštevati drugo polovico življenja. V tej perspektivi se učiti novih veščin, jezikov in začeti z novimi hobiji pri 35. ali 60. letu zdi popolnoma smiselno. Kaj vse se še spremeni, ko se enkrat zaveš resnice, da obstaja pol življenja po 40. ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar